5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Na prvi pogled se zdi, kot da medsebojna pomoč in spoštovanje med različnimi generacijami spadata v dobre stare čase, toda življenjske zgodbe razkrivajo, da sta slednja prisotna tudi v današnjih časih. O tem priča tudi zgodba, ki jo je z mano delila Vera Horjak Kravos.  

Njena znanka, ki poleti spremlja starejše občane za nekaj dni na morje, je z njo delila zgodbo o prisrčnem dogajanju njihove skupine, ko se je ta s Primorske z vlakom vračala domov. 

Mnoge starejše je po zaključenem oddihu na morju nekoliko plašila misel, kako bodo prispeli v Celje, saj so v Ljubljani morali prestopiti na drugi vlak. Ob prihodu nanj so se nekateri zaskrbljeno ozirali naokrog in iskali proste sedeže. Obeti so bili precej klavrni, saj je bil vlak dodobra zaseden. 

Na istem vlaku je bila v tem času tudi skupina mladih, ki so se prav tako vračali s Primorske, kjer so snemali glasbene vsebine. Njihovi in pogledi starejših so se srečali, nato pa se je zgodilo res lepo presenečenje. Mladi so starejšim brez oklevanja odstopili svoje sedeže, prav tako pa so jim pomagali s prtljago, zato je vse potekalo kot po maslu. 

Potovanja so običajno polna nepredvidljivih dogodivščin in tako je bilo tudi tokrat. Ko je sprevodnik med vožnjo preverjal vozovnice, je ugotovil, da mlajša punca iz omenjene skupine nima svoje. Ker ni imela denarja zanjo, se je hitro oglasila starejša potnica in rekla sprevodniku: »Če nima denarja, bomo mi plačali njeno vozovnico.« Dobrega vzdušja na vlaku se je očitno navzel tudi sprevodnik, ki je ženski odgovoril: »V redu je. Bomo že uredili,« nato pa je odšel naprej. 

Na vlaku je še naprej vladalo prijetno vzdušje. Zdelo se je, kot da sta se mlajša in starejša generacija kljub razlikah v letih med seboj povezali v medsebojni pomoči in spoštovanju. Mladi, polni vtisov s snemanja, so na pobudo, naj pokažejo, kaj so počeli na obali, pričeli peti in plesati v rap stilu. Iz tega se je razvila prava mini zabava, v kateri so vsi uživali.

Ko je vlak z raznoliko druščino prispel v Celje, so mladi starejšim zopet priskočili na pomoč. Poskrbeli so za to, da so vsi brez težav sestopili z vlaka, in jim pomagali s prtljago. Tiste vožnje se še danes mnogi izmed njih spominjajo z nasmehom na obrazu. 

»Kako malo je potrebno, da osrečimo človeka,« doda gospa Vera, ko zaključuje prijetno zgodbo. Sama se s tem povsem strinjam. Majhne, srčne geste so namreč tiste, ki se zasidrajo globoko v srce in spomin. Ni treba imeti veliko, da lahko pomagaš. Dovolj je že, da si človek sočloveku.  

Mateja Sekavčnik, 15. 12. 2025