Letos sem še posebej dovzetna zanje. Smo v pričakovanju novega leta in ves čas se odvijajo s tem povezane aktivnosti. Poslušamo božične pesmi, ustvarjamo voščilnice in okraske ter pripravljamo darila. Prav zaradi vsega tega mi je ta del leta še posebej všeč, vendar sem letos žal zbolela. Nihče ni rad odsoten zaradi bolezni, tudi jaz ne. Obležala sem s povišano temperaturo in hudim kašljem. Ležala sem doma, zavita v odejo in v tišini, kar je popolno nasprotje živahnemu decembrskemu vrvežu v službi.
Po nekaj dneh počitka sem od sodelavke Tanje prejela SMS, v katerem me je vprašala, kako sem. Sporočilo me je prijetno pogrelo pri srcu. Na kratko sem ji odpisala, da mi ni prijetno, saj je ravno december. Posledično imam občutek, kot da življenje teče mimo mene, medtem ko jaz tičim doma med robčki in čajem ter s konstantnim kašljem. Čez nekaj trenutkov me je vprašala po mojem naslovu. Nekoliko presenečeno sem jo vprašala, zakaj ga potrebuje, ona pa je odpisala le: »Nekaj bi pustila pred tvojimi vrati.«
Večer pred tem je bil dan svetega Miklavža. V naših krajih se na ta dan odvije lep in topel običaj, poln otroškega veselja, parkljev, zvoncev in pričakovanja. Letošnje dogajanje sem prespala, saj sem bila izčrpana in brez moči. Še en droben košček decembrske čarobnosti, ki sem ga zaradi bolezni žal zamudila.
Sporočila sem ji svoj naslov, nato pa skoraj pozabila na vse skupaj. Čez dobre pol ure je zazvonilo. Najprej sem pomislila, da se mi samo zdi. Nato še enkrat. Počasi sem se oblekla, nato pa z rahlo omotico in s precejšnjim glavobolom pricapljala do vrat. Odprla sem jih in tam je stala Tanja. V rokah je držala vrečko, na obrazu pa je imela tisti topel, iskren nasmeh, zaradi katerega ni potrebnih veliko besed.
»Poglej,« reče, »Miklavž je pri nas pustil nekaj zate. Hitro se pozdravi.« Še preden bi uspela karkoli reči, mi je podala vrečko.
Zaprla sem vrata in odprla vrečko. V njej sta bili dve steklenici sveže stisnjenega pomarančnega soka. Tako preprosto. Tako vsakdanje. Pa vendar v tistem trenutku zame neprecenljivo. Ne zaradi soka, ampak zaradi občutka, da nekdo misli nate in da nisi sam.
Takrat se je še globlje vame zasidralo spoznanje, kako malo je v resnici potrebno, da nekomu polepšamo dan; majhna gesta, kratek obisk, pozornost. Tako kot pravi Maya Angelou: »Ljudje bodo pozabili, kaj ste rekli in naredili, a nikoli ne bodo pozabili, kako so se počutili ob vas.«
V Tanjini vrečki ni bilo nič razkošnega, vendar je bila ta polna človeške topline. In prav ta toplina je tista, ki včasih zdravi še bolj kot zdravila. Medsebojna pomoč ni vedno velika in glasna. Pogosto je tiha, skromna in skoraj neopazna. A prav zato je tako dragocena.
Maja Grošelj, 16. 12. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)