Že vse življenje je nekoliko hiperaktivna, zato ji je njena osebna zdravnica predlagala, da združi prijetno s koristnim. Tako je dobila idejo, da se bo v službo vozila s kolesom. Ta je od njenega domačega naslova oddaljena 17 kilometrov. Podeželska cesta se do Gornjega Grada rahlo vzpenja, torej poteka nekoliko navkreber. To moji sorodnici zelo odgovarja, saj se ji na poti z dela ni treba naprezati in vrteti kolesnih pedalov.
Dogovorila sva se, da se zjutraj ustavi pri meni na kavi. Približno na polovici njene poti – v Krašah. Med pitjem bele kave se pogovarjava v prijetni družbi druga druge. Pa še kakšno hudomušno rečeva. Nato ona s svojim kolesom nadaljuje vožnjo po lepi panoramski poti. Na levi in desni strani ceste so čudovita polja. Spomladi se oko spočije na rumenih regratovih cvetovih. Ob sončnih dnevih in tudi sicer je naša Savinjska dolina pravljična. Jeseni pa lahko v Bočni ob zori z malo sreče ugledaš jelena.
Nekega dne ji je ponagajala veriga njenega gorskega kolesa. To se ji je pripetilo – na srečo ali na nesrečo – malo pred našo hišo. Vedela je, da mojega moža ni doma, jaz pa ji tudi ne bom ravno v pomoč. Pa se je znašla in za pomoč prosila mojega soseda Jernejčka, ki se je ravnokar namenil v svoj hlev nakrmit živino.
Gospod Jernej, starejši občan, se je nemudoma odzval na njeno prošnjo. Potem pa je Eva opazila njegove močno tresoče roke in za trenutek podvomila vanj. Rekel ji je, naj malo počaka, in se vrnil z dolgim izvijačem. Nato mu je kljub njegovim zdravstvenim težavam z malo naprezanja uspelo vrniti verigo v pravilen položaj. Moja sorodnica se mu je zahvalila in obenem obljubila, da se mu bo oddolžila. Bila je srečna in hkrati žalostna, ker je podvomila vanj.
Spletla mu je volnene nogavice in se čez teden dni oglasila pri njihovi hiši. Poleg nogavic mu je prinesla še liter terana. Na veliko začudenje gospoda Jerneja in njegove žene je dejala: »V zahvalo sem vam prinesla teran za dobro kri, za zdravje pa volnene nogavice, da vam ne bo hladno v noge. Sama sem jih seštrikala«.
Jernejček, kot smo ga sosedje klicali, pa je Evi dejal: »Zdaj imam pa le še eno željo; da bi prišla ležat k men.«
Eva pa se je v prisotnosti njegove žene hitro znašla in ne da bi ga pri tem užalila dejala: »Bi, bi, ampak ste poročeni.«
Nakar so se vsi skupaj zelo odkritosrčno nasmejali.
V spomin na Jernejčka.
Verjamem v dobro v ljudeh. Dobra dela obrodijo dobre sadove. Pri tem pridobijo tisti, ki dajejo, in tisti, ki prejemajo.
Bodi pozitiven v življenju in v vseh situacijah poišči le dobro.
Zaupaj in spoštuj.
Eva Pavlič, 17. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar