Zgodbe se rojevajo vsak dan, kot se rojevajo novorojenčki. Vsak, ki pride na svet, je unikaten, vsak svoji mami najljubši, a življenje ga vodi po poti, ki so mu jo zarisale nebesne zvezde.

Marsikaterega od njih ne utegnemo spoznati, nekatere pa spoznavamo skozi leta življenja.

Eden takih, ki je odprt in je zelo zmožen čutiti sočloveka, je Marijan Smrdelj, prebivalec majhnega mesta v notranjsko-primorski regiji. Je oseba, ki zna predvsem dobro razumeti starejše ljudi, katerim je jesen življenja prinesla spremembe, neželen način življenja in bivanje v drugačnem okolju, kot so ga bili včasih vajeni.

Njegova tašča Vida je ena izmed oseb, ki so se soočili s selitvijo v dom starejših občanov. V odhod tja je sicer privolila sama. Povod tovrstnega razmišljanja je bil padec. Vedela je, da bo v domu bolj varna, kot če bi bivala sama doma.

Marjan je bil prej od svoje tašče oddaljen približno pet kilometrov. To je sedem minut vožnje z avtomobilom. Na njenem domu jo je redno obiskoval in prav tako redno jo obiskuje še danes v domu.

Njegova tašča šteje že častitljiva leta. Prijetno je videti, kako se ta ljuba ženska razveseli njegovih vsakodnevnih obiskov! Ko ga zagleda, postane zgovorna. Nasmeh se ji razširi do ušes in v očeh ji zasije zadovoljstvo. Čeprav slabše sliši, njegovega glasu ne presliši. Rada ga ima bolj kot sama sebe.

Marjan ji postreže s kavico iz avtomata. Najlepše ju je videti, ko se sprehodita po hodnikih doma. Vida sicer uporablja hoduljo, a v Marjanu najde večje zadoščenje, saj ga prime pod ramo in vidno uživa v njegovi prisotnosti. Po naravi je trmasta, vendar ji njegova beseda pomeni vse. Le njemu vse verjame in ga posluša. Kar reče on, je zanjo sveto. Vsaka njegova beseda nanjo deluje kot pravi blagoslov. Vida s svojimi zgaranimi rokami boža zeta po licih in se z njimi oklepa njegovih, kot bi se bala, da ji bo pobegnil. Vsakokrat, ampak res vsakokrat, med njunim srečanjem iz njenih ust prihajajo besede: »To je moj angelček! Če ga ne bi bilo ob meni, bi me že črvi pojedli.« Vse, kar počne zanjo, počne brez težav, a učinek je neprecenljiv; tako za tistega, ki to počne, kot za tistega, ki vse to sprejme.

Lepšanje življenja starostnikom v pozni jeseni življenja je plemenito dejanje, ki nosi v sebi izraz ljubezni in človečnosti. Težko se ga izmeri z besedami.

Bernarda Jenko, 26. 4. 2025

Sodelujte tudi vi

Pošljite nam svojo zgodbo ali zgodbo znanca, ki prikazuje, kako živite te temeljne vrednote. Kako se spoštujemo in zaupamo, kako smo ostali zvesti poštenosti, si pomagamo, izkazujemo pripadnost in ohranjamo zmernost.


sl_SISlovenščina