Šla sem jo obiskat v bolnico. Spremljala me je prijateljica, ki je tudi hotela obiskati svojo sošolko, pa so jo že odpustili. Zato me je spremljala do sobe kjer je ležala Jelka. Tam pa so mi povedali, da je pred pol ure umrla. Lahko se še samo poslovim od nje. Naredijo ji še ekg, da se prepričajo, če je zares umrla. Spustili so naju v sobo, z očmi sem poiskala Jelkino posteljo. Bila je prekrita z belo rjuho, pod njo pa Jelka, drobcena kot otroček. Bila sem v šoku. Njene svetle oči in nasmeh, ki je lepšal dneve bo pogoltnila tema.
Hotela sem na pogreb. Žal sem si pri delu hudo poškodovala desno koleno, tako da nisem vedela ali bom zmogla. Čutila sem bolečino ob vsakem gibu. Občutek, da moram na pogreb in spremiti Jelko na zadnji poti je prevladal. V poslednjih trenutkih je nisem mogla zapustiti. Tuhtala sem, kako naj pridem do celjskega pokopališča, kjer bodo Jelko pokopali.
Takrat mi je ljubeznivo ponudila pomoč soseda Marjana Marguč. »Pojdem s tabo,« je rekla z nasmehom
in s sočutjem v očeh. »Tudi če ne moraš hoditi, bom ob tebi.«
Njena beseda je bila kot balzam. Oprijela sem se je, in skupaj sva stopili v tišino, ki je prekrivala
pokopališče. Pomagala mi je pri vsakem koraku. Kljub bolečini v kolenu, sem bila hvaležna, da sem lahko
bila tam. Pravo prijateljstvo povezuje tudi v trenutnih največje žalosti.
Na fotografiji ob žari sem gledala Jelko Amalijo. Spokojno in mirno. Kot da se poslavljamo od nekoga, ki
je še vedno tu, samo v drugem svetu. Globoko sem vdihnila in ji v mislih zašepetala vse, česar ji nisem
uspela povedati v živo. »Draga Jelka, hvala za vse trenutke, ki sva jih preživeli skupaj. Za vse vesele ure,
pogovore, in za prijateljstvo, ki naju je osrečevalo.«
Čutila sem dva vroča potočka solz polzeti po obrazu. Rada bi jih bila skrila, a nisem mogla. Same od sebe
so mi polzele iz oči. V grlu me je davil cmok. Žaro z Jelkinimi posmrtnimi ostanki so položili v grob, kjer
je počival njen mož Martin, ki ga je imela neizmerno rada. Še hip, pa bo pri njem.
Bilo mi je zelo hudo, ker je odšla iz mojega življenja. V mojem srcu pa bo vedno ostala. Ko smo se poslovili od nje, sem se počutila mirno, ker sem vedela, da sem jo pospremila na njeni zadnji poti. V srce
mi je prišla misel, da ni pomembno, koliko bolečin je bilo na poti do pokopališča, ampak to, da sem bila
tam, da sem dala svojo ljubezen, svoj čas in svojo prisotnost v tistem odločilnem trenutku.
Soseda Marjana mi je pomagala tudi domov. Brez nje se ne bi mogla posloviti od prijateljice Jelke.
Justina Strašek, 3. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar