To delo je opravljala pri dobavitelju električne energije, ki je še danes eden (naj)večjih v naši državi.
Njeno srce je bilo polno sočutja, njen značaj pa neizprosen, kadar je šlo za pravičnost, in najverjetneje je zato tudi postala predsednica sindikata. Njeni sodelavci so jo spoštovali, nekateri so se je tudi bali, a vsi so vedeli, da je vedno stala na strani majhnega človeka – delavca, ki se je vsak dan trudil preživeti v svetu, kjer so bili močni še močnejši, šibki pa pogosto prezrti.
Roza je delala v pisarni, kjer je vsak dan srečevala številne obraze. Delo s strokovnim kadrom, organizacija razgovorov in kup birokratskih opravil so le nekatere od zadev, s katerimi je imela opravka pri vsakodnevnem delu. Vse to je bilo del njene rutine, ki pa jo je opravljala z vsem srcem. Med delom z ljudmi pa se je razvijala tudi njena prava strast – boj za pravice delavcev.
Kot vodja delavskega sindikata je bila glas tistih, ki jih nihče ni slišal. Njeni govori so burili duhove, njeni protesti so prinašali spremembe. Nikoli ni prosila, vedno je zahtevala – poštenost, dostojanstvo in pravičnost.
Vsak dan je poslušala zgodbe delavcev, ki so prihajali k njej. Nekateri so se bali govoriti na glas, drugi so se že vdali v usodo. A Roza ni poznala vdaje. Vsak primer je preučila, vsako krivico je skušala popraviti. Vedela je, da se bori proti mlinskim kamnom, a to je ni ustavilo. Niti za trenutek.
Ko je nekega dne izvedela, da je njen sodelavec poklican na zagovor pred odpustitvijo, je v njenih očeh vzplamenel bes. Poznala ga je. Bil je človek, ki ni nikoli zamudil v službo, ki je pomagal drugim in ki je bil veder tudi, ko so drugi obupovali. Obtožili so ga napake, ki je ni storil. Nekdo drug je bil odgovoren zanjo, vendar je bil on lahka tarča, saj je bil tih, skromen in brez zaledja.
Zgodilo se je …
Ko je vstopil v sobo, kjer so ga čakali nadrejeni, je bil bled in prestrašen. Pred njim so ležali papirji z njegovim imenom in priimkom ter obrazložitev, zakaj ga nameravajo odpustiti. Roza je vstopila tik za njim. Njena drža je bila pokončna, glas pa odločen.
»Ne boste odpustili poštenega človeka zaradi laži,« je rekla, njen glas pa je odmeval po prostoru. Nadrejeni so se spogledali, nekateri so zavzdihnili. Vedeli so, da z njo ne bo šlo zlahka.
S hladnim pogledom je prebrala dokumente in ko je spregovorila, je vsak njen stavek sekal kot britev.
»Kje so dokazi? Kje so pričanja? Na osnovi česa ste se odločili, da je kriv?«
Nadrejeni so mencali. Nihče ni imel jasnih odgovorov. Roza je vztrajala, postavljala vprašanja in razkrivala nelogičnosti v zgodbi. Njen glas je bil glas resnice, glas, ki je (pre)trgal molk nepoštenosti.
Ko je končala, je bila v prostoru tišina. Nadrejeni so se spogledali, nato pa je eden izmed njih s težkim vzdihom rekel: »Ostane.«
Moški je komaj dojel, kaj se je zgodilo. Njegove oči so se napolnile s solzami. Pogledal je Rozo in zadrgetal: »Hvala.«
Ona pa je le pokimala: »Ne zahvaljuj se meni. Zahvali se resnici.«
Tisti dan je bila zmaga na strani pravičnosti. Roza je znova dokazala, da je poštenost vrednota, ki se je ne sme poteptati. Njena borba se s tem primerom ni končala. Nadaljevala jo je, saj se je zavzemala za vsakega delavca, ki je bil zatiran, in se borila proti vsaki krivici, ki je bila storjena.
Bila je trn v peti tistih, ki so izkoriščali delavce, in upanje tistih, ki so vedeli, da sami nimajo moči za boj. Njena vztrajnost je prinašala majhne, a pomembne zmage; višje plače, boljše delovne pogoje, spoštovanje, ki ga delavci prej niso bili deležni … Vedela je, da ne bo spremenila celotnega sistema, a vsaka rešena krivica je pomenila svetlo točko v temačnem svetu neenakosti.
Zala Krupljan, 9. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar