Nesreča ji ni vzela le telesne moči, temveč tudi del zaupanja v svet. Leta okrevanja so ji pustila brazgotine, bolečine in globoko spoštovanje do zdravja. Naučila se je, da čudežni pripravki in hitre rešitve ne obstajajo, čeprav jih ljudje v obupu pogosto iščejo.
Nekega popoldneva, ko je skozi okno opazovala svet mimoidočih, je na njenem pragu zazvonil zvonec. Ta je zmotil njene misli in jo potegnil nazaj v resničnost. Počasi se je dvignila s stola in odprla vrata. Pred njo je stala mlada gospodična z bleščečim nasmehom in kovčkom v roki. Njena energija je bila skoraj nalezljiva, a v njenih očeh je Branka zaznala nekaj drugega – nekaj naučenega, nekaj prisiljenega.
»Dober dan, gospa! Moje ime je Maja. Predstavljam vam revolucionarne prehranske dodatke in medicinske pripomočke, ki lahko za vedno izboljšajo vaše zdravje!« je hitela razlagati.
Branka je pozorno opazovala dekle. Njeni prehitri gibi, ponavljajoče se fraze in pretiran entuziazem – vse to ji je bilo znano. Ne iz lastnih izkušenj, ko je še delala kot prodajalka, temveč je to izkusila kot nekdo, ki je nekoč padel v past podobnih obljub.
»Maja, kako dolgo se že ukvarjate s tem poslom?« je vprašala Branka s tonom, ki je bil prijazen in preudaren, a hkrati strog.
»O, že kar nekaj časa! Leta! Ljudje so izjemno zadovoljni in upam si trditi, da boste tudi vi!« je odvrnila in odprla kovček, poln svetlečih stekleničk ter zdravstvenih pripomočkov in naprav, ki so obljubljali skoraj čudežne učinke.
Branka je globoko vdihnila. Spomini so ji preplavili misli. V tistem trenutku je bila spet tista mlada ženska; ranjena, prestrašena in obupana. Nekoč ji je nekdo obljubil rešitev prav tako, kot je zdaj Maja njej. Takrat je verjela, plačala in upala, potem pa spoznala, da je bila prevarana. Nihče ji ni mogel povrniti zdravja, še manj pa izgubljenih prihrankov in zaupanja.
»Maja,« je rekla mirno, »povem vam zgodbo. Ko sem bila mlajša, sem bila udeležena v prometni nesreči, ki mi je med drugim pustila tudi nevropatske bolečine. Bilo me je strah in obupano sem iskala rešitev. Nekdo mi je obljubil zdravilo, ki naj bi mi pomagalo, in verjela sem mu. Dala sem vse svoje prihranke, a nikoli nisem dobila ničesar, razen grenkega priokusa prevarane duše in še večji obup.«
Maja je zmedeno pogledala Branko: »Ampak naši izdelki so preverjeni in …«
»Morda verjamete v to,« jo je prekinila Branka, »ali pa ste, tako kot sem bila jaz nekoč, le nekdo, ki poskuša preživeti. Ampak povejte mi – ali bi vi prodali te izdelke svoji babici? Bi ji obljubljali, da bodo rešili vse njene težave?«
Maja je zardela in odvrnila pogled. Nekaj trenutkov je vladala tišina. Nato je globoko vdihnila in tiho rekla: »Ne vem…«
Branka se ji je nasmehnila. »Poštenost ni vedno najlažja pot, je pa tista, ki vam bo omogočila miren spanec. Ko boste naslednjič stali pred vrati nekoga, pomislite, ali res verjamete v to, kar prodajate, ali gre zgolj za nadaljevanje zgodbe nekoga drugega, ki vas je nekoč prepričal v to.«
Maja je osupla zaprla kovček, tokrat počasneje. »Hvala, gospa Drnovšek. Mislim, da res potrebujem razmislek.«
Branka jo je pospremila z nasmehom in upanjem, da je posejala seme dvoma v njenem srcu. Morda bo ta mlada gospodična nekoč raje izbrala poštenost kot lažne obljube.
Ko je zaprla vrata, se je naslonila nanje in globoko vdihnila. V sebi je čutila mirnost in spokojnost, v mislih pa ji je odmeval stari slovenski pregovor: »Kar seješ, to žanješ.« Danes je posejala iskrenost in poštenost, ki bo – kdo ve – morda nekoč obrodila sadove.
Zala Krupljan, 15. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar