Takrat je bila polna pričakovanj – sanjala je o novih izkušnjah, novih prijateljstvih in svetu, ki bi ji omogočil, da bi se razvila in odrasla. A ko je prispela v tujino, je hitro ugotovila, da bo to potovanje veliko bolj globoko, kot si je predstavljala.
Družina, pri kateri je delala, je imela dva otroka. Sprva se je hitro vključila v njihovo življenje – skrbela je za njiju, se z njima igrala in pomagala v gospodinjstvu. Toda v trenutkih tišine, ko so otroci zaspali in je v hiši (za)vladala mirnost, je začutila, da nekaj pogreša.
Bilo je nekaj, kar ni mogla popraviti z nasmehom ali skrbjo za druge.
Pogrešala je domačo deželo, domačo hrano, pogovore z družino, vonj po sveže pokošeni travi in hrup, ki je prihajal iz ulice v njenem domačem kraju. Pogrešala je Slovenijo.
Občutek čustev, da je daleč od doma, ji je načel dušo.
Celo zemljepisno-zemljevidne meje so se ji zdele neprehodne. Čeprav je bila v Angliji, se je del njenega srca vedno vračal domov, v Slovenijo. Občutek domačnosti, pripadnosti svoji državi in kraju je bil globoko zakoreninjen v njej. Ni šlo zgolj za kraj, temveč za občutek, da pripadaš – ljudem, ki jih poznaš, deželi, ki te oblikuje, in kulturi, ki te obkroža. Vse to je bilo del nje in bilo je (tudi)kot da bi del nje vedno manjkal, odkar je bila zdoma.
V Angliji je bilo vse tuje – hiša, ljudje, zvoki, celo vreme. Spomin na domačo deželo je bil kot tiha pesem, ki je vedno igrala v njenem srcu, a je ni mogla deliti z nikomer.
Kadar je sedela sama, v tisti tišini, v tuji hiši in kjer so jo obdajali tuji predmeti in tuji ljudje, je spoznala, da je Slovenija nekaj, kar je bilo vedno prisotno v njenem srcu. To zanjo ni bilo zgolj geografsko izhodišče, temveč nekaj, kar je nosila s sabo povsod – spomin na zeleno pokrajino, na vonj po gozdu po dežju, na hrumeče se reke in gore, ki so se v jasnem jutru dotikale neba. To je bila Slovenija, kot jo je čutila v svoji duši, ne kot prostor, temveč kot del nje same, nekaj neizmerno ljubljenega, ki ji je bilo že od otroštva tako blizu, da si ni znala predstavljati življenja brez tega občutka pripadnosti.
Domovina ni bila zgolj kraj, kjer je odrasla. In čeprav je bila v tujem svetu, je bilo to občutje pripadnosti vedno prisotno, vedno živo, vedno nekje v globini njenega srca. To ni bila zgolj nostalgična misel na dom, ampak hrepenenje po nečem, kar se ni dalo nadomestiti. Domovina ni bila (le) preteklost – bila je del nje, nekaj, kar jo je oblikovalo in kar je oblikovalo njeno življenje.
Nekega večera je sedela na postelji in gledala skozi okno. Moči so ji pojenjale od napornega delovnega dne. Počasi je zaprla oči in začutila, v kolikšni meri je Slovenija del nje. Skozi tišino je zaslišala zvok domače gore – in spoznala je, da Slovenija ni le država, temveč vsaka misel, vsaka želja in vsako čustvo,ki ga je nosila v sebi.
Ni šlo zgolj za ljubezen do države in domačega kraja, ampak za ljubezen do nečesa, kar je nedeljivo od nje – od korenin, do zgodovine, do vsega, kar ji je pomenila. Domovina zanjo ni bila zgolj nek fizični kraj, ampak celoten sistem vrednot, ki je oblikoval njen pogled na svet, njeno zvestobo, njeno poštenost. In ta pripadnost ni bila nekaj, kar bi lahko opustila ali zamenjala. Slovenija je bila z njo vsepovsod. Bila je del nje in tega občutka ne bi mogla izgubiti, tudi če bi bila še tisoče kilometrov stran.
Ko je napisala pismo domov, ni pisala le o dnevnih opravilih, temveč o tem, kako se je spremenila. O tem, kako je bila Slovenija vedno z njo, tudi v najtežjih trenutkih, v vseh svojih oblikah. Hrepenela je po njej na način, ki ni bil zgolj povezovanje s preteklostjo, temveč ljubezen do nečesa, kar je v njej neskončno raslo.
Skozi življensko (pre)izkušnjo je spoznala, da pripadnost ni nekaj, kar ti je dano z rojstvom ali z obiskom kraja, temveč nekaj, kar nosiš v sebi – ne glede na to, kje si.
Bodimo pripadni naši državi.
Zala Krupljan, 11. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar