Družina Pristovnik je vedno imela posebno vez s svojo domačijo. Hiša, ki je stala na robu vasi, je bila več kot le prostor za življenje – bila je simbol njihove preteklosti, spomin na prednike in njihovo delo, ki so ustvarjali temelje za prihodnje generacije.
A pred nekaj leti se je izkazalo, da bo potrebna temeljita obnova – in to ne le zato, da bi hiša ohranila svojo fizično podobo, temveč tudi zaradi njenega kulturnega in zgodovinskega pomena. Hiša je bila namreč del slovenske kulturne dediščine in spadala pod spomeniško varstvo, kar je pomenilo, da je njeno ohranjanje postalo naloga ne le družine, ampak celotne skupnosti.
Obnova domačije Pristovnik ni bila le naloga, ampak tudi velik izziv, ki je od vseh zahteval spoštovanje ne samo do samega objekta, ampak tudi do tradicije, zgodovine in tistega, kar hiša pomeni v širšem kulturnem kontekstu. Ni šlo zgolj za fizično obnovo – šlo je za ohranitev identitete, ki je odražala zgodbo slovenske zgodovine, lokalnega načina življenja in preživetja skozi čas.
Ko so se trije bratje ter tri sestre družine odločili, da bodo skupaj obnovili domačijo, so vedeli, da to ni zgolj naloga, ki jo bo opravila ena generacija, ampak dolžnost, ki jo bodo prenesli na prihodnje rodove. Pomembno je bilo upoštevati in spoštovati ne le hišo kot prostor, ampak tudi tisto, kar predstavlja za narod in vas, ki je skozi stoletja nosila to zgodovino.
Najstarejši brat v družini je bil tisti, ki je skrbno preučil vse možnosti za obnovo, da bi bila hiša ohranjena v svoji originalni podobi, medtem ko je srednji brat, ki je imel več izkušenj z gradbenimi deli, skrbel za to, da so se opravila dela v skladu z zahtevami zaščite kulturne dediščine. Najstarejša izmed sester je prevzela naloge, povezane z organizacijo in iskanjem sredstev, druga sestra po vrsti pa je pomagala pri iskanju zgodovinskih virov, da bi pridobili čim več informacij o preteklem življenju na domačiji. Najmlajša je kot tista, ki je v družini najbolj občutila lepoto tradicije, skrbela za to, da bi hiša ohranila svojo dušo in zgodovinsko vrednost.
Obnova ni bila le praktičen projekt. To je bilo ponovno prebujanje zgodbe slovenskega podeželja, zgodba ljudi, ki so skozi stoletja ohranjali svoje korenine in so delali na zemlji, pridelovali hrano in skrbeli za svojo družino. Domačija Pristovnik ni bila le zgradba, ampak živa zgodovina slovenskih kmetov, ki so kljubovali težkim časom in skozi zgodovino ohranili svojo identiteto.
Pomemben del obnove je bilo tudi spoštovanje kulturnih običajev, ki so bili skozi čas preživeti v tej hiši – način življenja, ki je za današnji čas že skoraj neprepoznaven. V vsakem vogalu domačije so se bratje in sestre spominjali zgodbe svojih staršev in starih staršev, ki so to hišo zgradili ter njihovega dela. Spoštovali so tisto dediščino, ki je bila del širšega slovenskega kulturnega okvirja in vedeli, da je ohraniti to domačijo več kot le naloga, ampak obveznost do vseh prihodnjih rodov, da bi ohranili spomin na te težke čase in spoštovanje do naravne in kulturne dediščine Slovenije.
V procesu obnove so pogosto sedili skupaj, razpravljali o tem, kako bo hiša izgledala, kako naj se uskladi z zgodovinskimi smernicami, a ob tem niso pozabili na spoštovanje vrednot, ki so jih prejeli od svojih staršev. Vsak je imel svoj pogled, svoje mnenje, vendar je spoštovanje vladalo v vsakem pogovoru. Niso šli naprej, dokler niso našli rešitve, ki bi bila v skladu z zgodovinsko vrednostjo hiše. Ni šlo le za ohranitev fizičnih lastnosti domačije, ampak za ohranjanje duše tega prostora.
Ko so končno zaključili obnovo, ni bilo le navdušenja nad tem, da je bila hiša spet takšna, kot je bila nekoč. Bilo je moč (za)čutiti tudi globok občutek ponosa, da so opravili nalogo, ki je presegala meje njihove družine. Obnova domačije je bila delo, ki je bilo del širše kulturne dediščine in ta občutek je bil neprecenljiv. Spoštovanje tako ni bilo prisotno le do svojih prednikov, ampak tudi do širše slovenske kulture, ki se jo ohranja in prenaša iz roda v rod.
Z obnovljeno domačijo so bratje in sestre Pristovnik zaključili več kot le gradbeni projekt. S spoštovanjem tradicije, zgodovine in kulturne dediščine so ustvarili temelje, ki bodo še dolgo po njihovem življenju nosili vrednote, ki so jih izkazovali: spoštovanje do svojih korenin, spoštovanje do dediščine in spoštovanje do preteklosti, ki je oblikovala prihodnost. In tako so ohranili ne samo svojo domačijo, ampak del slovenskega kulturnega bogastva, ki bo živelo naprej.
Zala Krupljan, 8. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar