Reke naraščajo in obujajo spomine na tisto strašno leto, ko smo doživeli povodenj, kot bi bil sodni dan. Medtem ko razmišljam o tem, se spomnim na moža, na njegova idilična potočka in pravljično hiško, ki stoji na hribu med tema dvema potokoma.
Ko sem pred tem dogodkom zrla v njun žuboreč in lahkoten tek, si niti v sanjah nisem predstavljala, da se lahko v trenutku spremenita v umazano in grozečo prikazen. Občudovala sem potočka, naravo, njegovo hiško in okolico.
»Kako nepopisno lepo je tukaj,« sem rekla, ko sem ga obiskala malo pred tistimi uničujočimi poplavami.
Ne smem razmišljati o tem, kako hudo je bilo v tistem času zanj in za prebivalce vasi pod njim. Še zdaj slišim njegov neprepoznaven glas, ko sem ga poklicala in je lahko povedal samo to: »Živ sem! Saj bo!«
Kdor pravi, da ga ni strah grozeče narave, gotovo laže. Če narava v kakršnikoli obliki pokaže svojo moč, pri priči začutimo svojo nemoč, majhnost.
Nikoli ne bom pozabila Karlijevih spodbudnih besed, ki jih je izrekel, ko si je malo opomogel: »Povodenj nam je porušila hiše in mostove, zgradila pa je mostove med ljudmi.«
»Res je,« sem pokimala, ko sem gledala, kako hitro smo stopili skupaj in pomagali najbolj prizadetim. Tudi zgodba, ki sem jo slišala, me je prepričala, da je med nami mnogo srčnih ljudi, a večina ne ve zanje in razmišlja samo o slabem; o slabih otrocih, slabih učiteljih, slabih zdravnikih in še in še.
V našem mestu je trgovina s telekomunikacijskimi storitvami. Nekega dne po povodnji je v to trgovino prišel mož in ves nesrečen povedal: »Opravičujem se, a ne morem vam vrniti danih stvari. Tudi plačati zanje ne morem. Voda mi je odnesla vse, tudi pohištvo, in res ne morem vrniti dane opreme. Prosim vas, da mi zaupate. Vse bom poravnal, a najprej moram najti začasno stanovanje zase in za družino. Otroka sta majhna in težko razumeta, da naenkrat nimata niti svoje postelje.«
Mož se je mladi ženi zasmilil in njena ponudba je bila tako velikodušna, da so se mu orosile oči. Rekla je: »Jaz in moja družina imamo hišo; lep in topel dom. Ker pa sem zadnja leta skrbela za teto, je ona svojo hišo prepisala name. Tudi moja otroka sta še majhna in hiše zaenkrat ne potrebujemo. Če želite, vam dam ključe in hiša ne bo več samevala. Tudi jaz bom vesela, če se bosta v njej slišala otroški glas in smeh. Ko boste vse uredili in postavili na svoje mesto, se boste vrnili v svoj dom in poravnali dolg.«
Hvaležnosti in nepopisne sreče te družine se ne da opisati, veselja in radosti, da imajo streho nad glavo, pa tudi ne.
Ker sem ob poslušanju te zgodbe tudi sama začutila hvaležnost in ljubezen do mlade žene, je razumljivo, da so bile moje solze le potrditev, da ljubezen lahko premaga vse; tudi najhujše žalosti in največje težave.
Darinka Kobal, 6. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar