Sonce je sijalo, kot bi se trudilo narediti vtis, ptički so čivkali kot zborček z radia, Marjana pa je že ob zori kot metulj letela po stanovanju.
Skrbno si je pripravila opremo: pohodni čevlji – preverjeno, nahrbtnik – pripravljen, sončna očala – modna in praktična. Na mizo je z vso resnostjo postavila še plastenko vode in legendarno malico: sendvič, jabolko in nekaj oreščkov, ki jih imajo samo najbolj organizirani pohodniki.
In potem … Telefon! »Marjana, pridi dol, jaz sem že na dvorišču!« je zavpila Melita z dvorišča pred hišo, kot bi šlo za akcijski film.
Marjana je panično pograbila nahrbtnik, zapustila hišo in se poslovila od svojega sendviča, ki je ostal sam in zapuščen na mizi. Voda je tiho jokala v kotu, a Marjana ni pogledala nazaj.
Ko so prispeli na izhodišče pohodniške poti, je bila vsa nasmejana. S planinskim ponosom si je zavihtela nahrbtnik na rame in začela hoditi. A že po slabi uri je začutila suhost v ustih, kot da bi brez sape jedla suhe piškote.
»Čas za vodo!« si je rekla in zagrabila zadrgo na nahrbtniku … Pri tem pa je ugotovila, da v njem ni ničesar. Čisto ničesar. Kot v denarnici po božiču.
»Melita, nimam ne vode ne hrane. Vzela sem samo prazen nahrbtnik in veliko samozavesti,« je priznala.
Melita je zavila z očmi, se zasmejala in rekla: »Na srečo jaz mislim tudi zate,« ter ji podala dodatno steklenico vode. »Malico si bova pa delili.«
Marjana se je na vso moč branila: »Ne, ne, ne, jaz sem na gorski dieti – svež zrak in sram me bosta nasitila!«
A ko je prišel čas malice, je Melita trmasto odvila sendvič in rekla: »Brez ugovarjanja.« In potem — kot bi slišali povelje — so se planinci začeli zbirati okoli Marjane kot vitezi okoli kraljice. Eden ji je ponudil čokoladico, drugi jabolko, tretji kar celo banano.
»Ne, no, res ni treba …« je godrnjala, a v resnici je njeno srce kar igralo od topline (in želodček tudi).
»Tukaj gor nismo tekmeci drug drugemu, ampak smo gorska družina,« je rekel eden od njih. »Sicer pa, če imaš prazen nahrbtnik, lahko vsaj neseš dol naše smeti!«
In tako je Marjana na vrh prišla lahka kot peresce; nahrbtnik prazen, a srce polno. Edino, kar si je proti koncu poti obljubila, je bilo: »Naslednjič bom dala malico kar v nahrbtnik. Tudi če bo Melita že stala na mojem dvorišču.«
Justina Strašek, 30. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar