Pleše pri folklori, piše pesmi in pravljice, je zelo ustvarjalen, zbira stare predmete, poleg tega je član dramske sekcije, društva likovnikov in jamarskega društva. Nastopa tudi pri Cerkljanskih gavnarjih, ki pod Krvavcem obujajo stare običaje. Je torej zares vsestranski gospod.
Ko sva se pogovarjala, je beseda nanesla na to, da se je že leta 1970 pridružil lokalnemu jamarskemu društvu. Veliko spominov ga veže na tisti čas, ko je bil še aktiven jamar. Kot mlad in radoveden je takrat hitro začutil, da ga kliče skrivnostni podzemni svet. V društvu ni šlo le za raziskovanje jam, temveč tudi za tovarištvo, znanje in popolno zaupanje med člani. Skupaj so se učili, kako uporabljati jamarsko orodje in vezati pravilne vozle, preigravali pa so tudi scenarije morebitnih nevarnosti, da bi bili kar se da pripravljeni na vsak izziv.
Usposabljanje je bilo zahtevno. Na koncu slednjega je moral vsak izmed njih opraviti izpit, s katerim je dokazal, da je sposoben varnega in odgovornega dela v jamah. Člani društva so med seboj sodelovali kot ena velika družina. »Če med ljudmi, ki so skupaj v jami, ni popolnega zaupanja, tam nimaš kaj iskati,« pravi Ivan.
Leta 1975 je skupaj z dolgoletnim prijateljem Tomazinovim Jožetom izvedel enega najbolj posebnih podvigov. V kanjonu Kokre v Kranju sta opravljala natančne meritve globine rovov, pri čemer sta se z mosta spuščala v kanjon. Vsak gib je moral biti skrbno premišljen, skrbeti sta morala za medsebojno varnost. Meritve, ki sta jih opravila, so bile izrednega pomena za vojašnico v Kranju, saj so z njihovo pomočjo lahko bolje spoznali teren.
Ivan se z žarom v očeh spominja, kako so raziskovali kranjske rove. Pri tem je bilo pomembno, da so ščitili drug drugega. Pred vsakim spustom so preverjali, če je vrv dobro vpeta, če je vponka zaklenjena, če je vozel pravilno zavezan. Previdnost ni bila le pravilo, ampak dolžnost vsakogar izmed njih.
Zaupanje – to je temelj vsake jamarske odprave, pa tudi vsakega pristnega odnosa. V temi podzemlja, kjer svetlobo oddaja le čelna svetilka ter je varnost odvisna od pravilno zavezanih vozlov in pritrjene vrvi, ni prostora za dvom. Vsak jamar mora biti prepričan, da ga kolega varuje, mu stoji ob strani in da bo ustrezno odreagiral, če bo prišlo do težav.
Gospod Ivan s ponosom v očeh pripoveduje o tistih časih. Tudi danes je zgled in vzornik drugim upokojencem. Vedno je dobre volje, nanj se lahko ljudje vedno zanesejo. Vesel je, če lahko komu priskoči na pomoč.
Maja Grošelj, 6. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar