Je pot, po kateri hodijo ljudje s srcem, empatični ljudje, ki so vedno pripravljeni pomagati. Ena izmed njih je tudi gospa Nadja Žura.
Nadja je odrasla na podeželju v veliki družini. Starši so otroke učili, da v življenju ne gre le za preživetje, temveč tudi za sožitje; s sosedi, naravo in predvsem drug z drugim. Od malih nog so jo učili spoštovanja, ljubezni do bližnjega in pomoči sočloveku. Že kot deklica je rada pomagala starejšim v vasi; iz lekarne je nosila zdravila, prinašala živila iz trgovine ter pomagala pri pospravljanju hiš in urejanju okolice. V tem je našla svoje poslanstvo.
Želela je postati medicinska sestra, ker se ji je zdel ta poklic najlepši, saj lahko pomagaš ljudem, jim lajšaš bolečine in si jim v oporo. A žal se njene sanje niso uresničile. Pristala je v tekstilstvu, v poklicu, ki ni bil njen prvi izbor, a ga je prav tako opravljala s predanostjo. Študij jo je vodil v mesto. Rada je pomagala svojim sošolkam pri učenju. Bila je pri tabornikih, pri katerih je prostovoljstvo del vsakdana. Z njimi je obiskovala domove starejših, skupaj pa so zbirali tudi hrano in oblačila za družine v stiski …
Kmalu po prihodu v mesto si je ustvarila družino. Da sta lahko z možem nekako preživela, sta bila pripravljena poprijeti za vsako delo. Nadja se je kmalu prekvalificirala v negovalko starejših oseb. Ta odločitev ji je spremenila pogled na življenje. »Ko sem v očeh oseb, ki sem jim pomagala, videla tisti žar, sem vedela, da je to moje življenjsko poslanstvo.« Skrb za ostarele ji je dajala nov zagon in novo moč.
Žal pa jo je kmalu doletela huda življenjska preizkušnja – bolezen. Že 26 let se bori z rakom. Pa vendar ostaja pozitivna. Pravi, da sta prav ljubezen in spoštovanje soljudi tista, ki ji dajeta moč, da vsako jutro vstane iz postelje.
Danes je gospa Nadja že v pokoju in dela kot prostovoljka v domačem kraju. S toplino in sočutjem pomaga drugim. Obišče tudi ljudi v domu za ostarele in širi pozitiven duh povsod, kamor pride. Bere jim pozitivne zgodbe, se z njimi pogovarja o tem, kako so preživeli dneve … »Ko kot prostovoljka vidim tiste nasmejane obraze, iskre v očeh, ko dobim ali podarim topel objem, takrat vem, da sem na pravi poti. Na poti upanja v lepši svet,« pravi s svojim toplim nasmehom in pogledom, polnim življenjskih modrosti.
Kot prostovoljka je znova našla v sebi tisto moč, ki jo poganja naprej. Kljub vsem preizkušnjam nosi njeno življenje globok smisel. Prostovoljstvo ni le pomoč drugim, je tudi darilo sebi. Nauči te potrpežljivosti, sočutja in hvaležnosti. Ko pomagaš, rasteš.
Maja Grošelj, 8. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar