Po dolgih zimskih dneh smo vsi željni sončka, zato z žalostjo v že golobje sivih očeh gledamo v deževne oblake. Neba se pač ne vidi.
Mojca zaključi z delovnimi obveznostmi. Parkira avtomobil in se spomni, da bo treba danes še kaj pojesti. Na srečo je tržnica le nekaj korakov stran. Odvleče se tja, v mislih pa že sreba toplo juhico, medtem ko je na kavču zadekana z mehko odejico.
Čeprav je tih deževen dan, je na tržnici kar nekaj ljudi. Nekaj jih zdolgočasenih in čakajoč na pomlad sedi pred lokali ter sreba tople zeliščne in hladne napitke iz hmelja, nekaj jih stoji pred stojnicami čakajoč na domače pridelke, nekaj pa jih samo hodi sem ter tja. Mojca po opravljenem nakupu in kratkem klepetu s prijaznimi branjevkami malce oživi, zato se v ta mlačen utrip tržnice nikakor ne vživi. Tu običajno vse žubori in prekipeva od energije, ljudje se družijo in žlobudrajo. Danes pa je tukaj kot v nemem filmu. A kar naenkrat se z bližnjega parkirišča zaslišijo ženski kriki: »Gospod, na pomoč! Gospod, prosim, pomagajte!« Gospe stegujejo glave, gospodje pa se ne pustijo motiti. Gospa Mojca se zdrzne. Za hip pomisli, da bi šla pomagat, samo kaj, ko ona ni gospod. Le kje se skriva ta gospod? V tem nemem filmu kriki ne dosežejo otožnih ušes, kaj šele src mimoidočih gospodov.
Gospa Mojca, radovedna, kot je, strumno zakoraka v smer predirljivih krikov. V globoki luži ob avtomobilu onemoglo leži starejša gospa, gospa, ki kriči, pa jo drži za eno roko. Že skorajda brez glasu pojasni Mojci: »Prijateljici je klecnilo koleno, zato ne more vstati. Sama je nikakor ne morem dvigniti. Tudi z vašo pomočjo zagotovo ne bo šlo. Potrebujemo moško roko.«
Mojca se ne pusti odgnati, ampak zažene svoj dežnik v lužo in odločno odgovori: »Dajmo, vsaj poskusimo!« Gospo močno zagrabi od zadaj pod pazduhami, se za trenutek prelevi v težkokategorno dvigovalko uteži in – hopala – s skupnimi močmi obeh je gospa le pristala na nogah 🙂 Gospa se je tik pred tem, ko se je iz mokre luže na trdem asfaltu usedla na suh in mehek sedež avtomobila, obrnila nazaj proti Mojci in hvaležno izdavila: »Samo da vidim ta obraz, ki me je rešil.«
Mojca je obnemela in se naježila. Kako lepo je nekomu pomagati! Hormoni sreče so ji preplavili telo. Uf, kako lepo je začutiti energijo sonca, čeprav v dežju.
Mojca Guzelj, 7. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar