Da zjutraj vstaneš in greš v službo, se na poti domov ustaviš v trgovini, pelješ sina na trening nogometa in hčerko v glasbeno šolo, skuhaš večerjo in mirno zaspiš vedoč, da jutri ponoviš današnjo zgodbo. Zate je to rutina, stalnica, za nekoga drugega pa morda nedosegljiv privilegij. Le kaj bi dala oseba na invalidskem vozičku, da bi lahko zjutraj vstala iz postelje. Kaj bi dala brezposelna oseba, da bi se lahko zjutraj odpravila v službo. In naposled, vprašajte starše otrok s posebnimi potrebami, kaj bi dali, da bi lahko otroka vpisali v katerokoli popoldansko dejavnost in ga vključili med ostale male nogometaše, plavalce, kitariste ali bobnarje. Pripravljeni bi bili plačati tudi visoko ceno, da bi otrok le dobil to možnost.
In tukaj se začne naša zgodba. Sama sicer nimam otrok, a mi kot učiteljici športne vzgoje na šoli, kamor zahajajo otroci s posebnimi potrebami, tovrstne zgodbe staršev vsakodnevno parajo srce. Učenci Centra za sluh in govor Maribor nimajo niti lastne enotne šole. Ena od enot je namreč priključena redni šoli, kar pa hkrati predstavlja odlično priložnost za povezovanje ter odpiranje novih možnosti in priložnosti za otroke s posebnimi potrebami!
»Jutri bo telovadnica zasedena, ker pride en fant predstavit Igrivo košarko,« mi je omenil njihov učitelj športne vzgoje.
»A res? Se lahko priključijo tudi naši otroci?« vprašam navdušeno in že vidim iskrice v njihovih očeh, ker bodo prisostvovali. Pove mi, da za vse ne bo prostora, a se morda lahko z izvajalcem povežem na kakšen drug način.
Ura je odbila enajst. Zdaj bi že moral biti na šoli. Moram ga spoznati, moram poskusiti … Potrkala sem na vrata učilnice, v kateri so bili zbrani vsi učitelji, odgovorni za organizacijo, in med njimi prepoznala tudi njega.
»Filip? Filip Džeba? Lahko govorim s tabo?« Stopila sva iz učilnice. Moje oči so žarele, besede pa komaj sledile mislim.
»Plačati sicer ne moremo, ampak veš, našim otrokom bi to tooooliko pomenilo!«
Izmenjala sva si kontakte in čez nekaj ur ga je na mailu že čakalo moje sporočilo. Dogovorila sva se za datum in teden dni kasneje so se po košarkarskem poligonu podili tudi naši otroci.
»Poglej jih, kako žarijo. Kako super bi bilo, če bi imeli možnost obiskovati treninge košarke. Ni treba, da tekmujejo, lahko pa bi trenirali. Imeli bi trenerja, bili bi del ekipe …« sem mu začela razlagati, kot razlagam mnogim, vendar se večini zdijo moje želje pravljične in neuresničljive. Ne vem, ali je tisti dan na nebu svetila srečna zvezda ali je bilo zgolj naključje, da sem naletela na tega fanta; najine misli in besede so se začele prepletati, zasnovala sva ideje, začela graditi zgodbo … Pravo košarkarsko zgodbo!
Čez en teden sem prejela klic: »Nuša, poskusimo. Treninge lahko prevzameš ti, kajne? Jaz ti bom pomagal, ampak ne spoznam se na te otroke. Začnemo s februarjem. Že imam idejo, kako bi poimenoval program …«
Vrglo me je s stola. Še danes težko opišem ta trenutek. Nisem verjela temu, kar sem slišala. Preprosto nisem dojela. A kar tako? Z danes na jutri, brez pomislekov, s popolnim zaupanjem vame?
»Na začetku lahko sredstva črpam iz našega sklada. Plačevali bodo enako kot naši otroci, nič več. Dobili bodo majčke in flaške …« To ne more biti res. Se šali?
Ni se šalil. Čeprav ga je bilo, kot mi je priznal kasneje, hudičevo strah, ker predhodno z otroki s posebnimi potrebami ni imel nobenega stika. Ni vedel, kako se bo pogovarjal z njimi, kako se bo odzival, jih vodil, a si tudi ni postavljal ovir, še preden bi se te pojavile!
Danes minevajo trije meseci, odkar je bil pod okriljem Košarkarskega društva Borut Besedič – Čiro zasnovan program Košarka za vse otroke, ki je tak kot za vse ostale otroke. Prvi v Sloveniji! Otroci s posebnimi potrebami lahko trenirajo košarko! Čisto zares trenirajo šport, pripadajo klubu, pripadajo družbi. Samo zato, ker si je nekdo upal razmišljati drugače!
Nedavno sva sedela na kavi in v mislih sem sestavljala delčke zgodbe, ki se še danes zdijo neverjetni. Morala sem ga odkrito vprašati: »Filip, iskreno mi povej, zakaj? Nisi me poznal, nikoli še nisi imel stika s temi otroki … Kako je mogoče, da si pristal?«
Zasmejal se je. »Veš, Nuša, v tem sva si podobna. Oba delava s srcem. S tem ne bomo zaslužili, niti nikoli nisem pomislil, da bi. Klubu gre dobro. S tem tudi ničesar ne izgubimo, kvečjemu pridobimo. Poglej te nasmejane obraze in to pristno srečo. Česa takega ne vidiš na vsakem koraku. Ponosen sem na to, kar smo naredili.«
Zmeraj sem verjela, da se zgodba, kot je ta, lahko udejanji, da si je treba le drzniti. Ta zgodba je dokaz, da je to res tako. To je zgodba o Filipu, ki si je upal poskusiti. Vem, da si danes še ne predstavlja, kaj je naredil. Počasi ga na realna tla postavljajo sporočila staršev teh otrok, ki so hvaležni do neba in nazaj, in klici staršev, ki si želijo vpisati svojega otroka na treninge košarke, ker ga do zdaj niso mogli nikamor. Pa stiski rok in objemi … Objemi tistih, ki so do nedavnega le gledali vrstnike, kako igrajo košarko … In jaz sem povesila pogled skupaj z njimi in večkrat potočila solzo z njihovimi starši, ker sem se počutila tako nemočno.
Brez projektov, brez občinskih sredstev, brez podpore sistema … Iz pristne želje in vere v to, da največje, najbolj trdne in pristne zgodbe piše srce. Kar vzklije v njem, lahko preraste vse miselne zidove.
Vem, da bo iz te sadike zraslo čudovito drevo. Drevo, ki bo cvetelo. In kar cveti, raznaša veter … Tako v naravo kot med ljudi.
Nuša Maver
Slovenščina 
Italiano 
Magyar