Na manjši kmetiji se je zgodaj zjutraj skotila ovčka. Njena mati je, ker je bila izmučena in že v letih, po kotitvi za vedno zaspala. Na slami je ostalo drobno, še vlažno bitje, ki ni razumelo, zakaj ni toplega trebuha in mehke ovčje glave, ki bi jo potisnila k sebi.
Tistega jutra je v hlev vstopila mlajša ženska, ki je kasneje postala moja mami. Tiha, čuteča in nežna, pa vseeno zelo vajena trdega dela.
Ko je ženska odprla vrata hleva, so njen pogled takoj pritegnile drobne oči. Za njo sta vstopila deklica in majhen fantek – radovedna, a tudi tiha, kot bi čutila, da se je zgodilo nekaj posebnega. Ovčka je nežno meketala, njeno telo pa se je že začelo hladiti.
»Mamice nima,« je tiho rekla deklica. Fantku so se navlažile oči. Ženska je brez besed stopila bližje in pokleknila. S svojo dlanjo je nežno privzdignila ovčko, ki je bila prelahka, da bi jo lahko začutila. Ni bilo časa za razmišljanje, le za dejanja.
Skupaj so jo odnesli v kuhinjo, kjer je bilo toplo. Zavili so jo v odejo in jo položili v kartonasto škatlo ob peč. Segreli so mleko in ga vlili v stekleničko. Ovčka ni hotela piti, bila je prešibka. A niso obupali. Kapljica za kapljico, ura za uro. Fant je držal flaško, deklica je božala ovčko, ženska pa je skrbela, da mleko ni bilo prevroče ali prehladno.
Prvi dan je bil najtežji. Drugi dan so opazili, da se ovčka rahlo premika. Tretji dan je že sesala. Iz starega zaboja so skupaj naredili ograjen prostor, kjer je lahko ležala, opazovala okolico in rastla. Dnevi so minevali počasi, a vsak je prinesel nekoliko več upanja.
Otroka sta se učila, da življenje ni samoumevno. Da vsako bitje potrebuje skrb, čas in potrpežljivost. Naučila sta se, da se ne da kupiti vsega; mleko je bilo navadno, odeja je bila stara, a vse, kar so priskrbeli za ovčko, je imelo neprecenljivo vrednost.
Ovčka je rasla. Postala je del družine. Vsakič, ko je stekla po dvorišču in veselo meketala, se je zdelo, kot da se smeji. Otroka sta jo klicala s tihimi vzkliki in ji pripovedovala skrivnosti. Ženska je ob večerih sedela ob ograji in jo tiho opazovala. Kako malo je bilo v resnici potrebno, da so ji rešili življenje. Le volja, malo mleka in srce, ki zna dati brez pričakovanj.
Zala Krupljan, 18. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar