Zemlja ni bila radodarna, a z delom, trudom in znanjem so domačini iz nje vedno izvabili dovolj, da so preživeli – včasih komaj, a vedno dostojanstveno. Hrano so pridelali sami, živali so hranili z domačo krmo in vsak pripravljen obrok je bil rezultat premišljenega dela.
Na vsaki kmetiji je bilo nekaj perutnine; največkrat so bile to kure, včasih pa tudi race ali gosi. A dvorišča kmetij, kjer so bili purani, so imela prav poseben značaj. Ti veliki ptiči so s svojimi razprtimi repi in globokim glasom povzdignili ugled doma, saj niso bili le za meso, temveč tudi za ponos. Purane so redili z domačo koruzo, deteljo, zelišči in ostanki iz kuhinje. Redili so jih počasi, z občutkom. Ni jih bilo veliko, zato so jih še toliko bolj cenili.
V času pred zimo je bilo vedno veliko dela. Potrebno je bilo nahraniti vso živino, pripraviti drva in pospraviti pridelek. Tedaj se je na eni izmed kmetij pripetila nesreča. Njen gospodar si je poškodoval roko, zato svojega dela ni mogel več opravljati. Domači so ostali sami s skrbmi, nepreskrbljeni, saj niso imeli dovolj krme za živali, in brez pomoči. Purani, vajeni reda, so postali nemirni. V hlevu je zmanjkovalo sena, v kleti krompirja, na dvorišču pa je postalo hrupno.
A v vasi so še živeli stari običaji in eden najtrdnejših je bil ta, da če kdo pade, mu drugi pomagajo vstati. Tako so sosedje pristopili, ne da bi pri tem izgubljali besede. Eden izmed njih je pripeljal voz koruze, drugi je pomagal raztovoriti seno, tretji pa je družini podaril purana, s čimer je želel vsaj otrokom pričarati praznično vzdušje. S skupnimi močmi so očistili hlev, popravili ograjo in uredili prostor za živali.
Otroci z različnih domačij, ki so sodelovali pri vsem skupaj, so se v tistih dneh naučili več kot v katerikoli šoli; zakaj je pomembno vedeti, koliko hrane potrebuje puran, zakaj mu ne smeš dajati mokre krme in kako prepoznaš, da se ne počuti dobro. Učili so se tudi, kako pomembna je solidarnost med ljudmi, saj nihče ni vprašal, kaj bo dobil v zameno za opravljeno delo, ker se je vedelo, da je pomoč dolžnost, ne računica.
Ko je prišel božič, ni bilo zlatega pribora, bili pa so topla peč, polna miza in smeh. Podarjeni puran je postal del skupne zgodbe; ne le zato, ker so ga spekli, temveč tudi zato, ker je bil simbol tiste nevidne vezi med ljudmi, ki vedo, kaj pomeni sodelovanje.
V Spodnji Novi vasi so vedeli, da vsak korak, ki ga narediš za nekoga drugega, prej ali slej najde pot nazaj k tebi. Ne po bližnjici, ampak pošteno, tako, kot se redi purana; počasi, vztrajno in z občutkom.
Življenje na kmetih nas tako uči, da topla peč in polna skleda na mizi nista nekaj samoumevnega. Purani nas spomnijo, da vsako živo bitje potrebuje red, spoštovanje in nego – tako kot odnosi med ljudmi. Ko pomagamo sočloveku, s tem ne gradimo le boljšega kraja ali vasi, ampak boljši svet za vse nas.
Zala Krupljan, 16. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar