A v resnici ne bi smeli nobenega dobrega dela jemati za samoumevnega, tudi če ga zate naredi tvoj najboljši prijatelj.
Ko sva s partnerjem pred letom in pol dobila otroka, se nama je svet obrnil na glavo. Ker nisva več stara 20 let, sva bila zelo navajena na svojo svobodo. Pravzaprav meni osebno svoboda pomeni največ na svetu. A ko enkrat primeš v roke svojega malčka in spoznaš majceno bitje, ki je popolnoma odvisno od tebe, veš, da se lahko posloviš od nje. No, vsaj v primeru, če nimaš možnosti, da bi kdaj pa kdaj vseeno še lahko začutil čarobnost in lepoto svobode, ko si lahko šel, kamorkoli si želel. Vsaj občasno svobodo pa si lahko privoščiš le, če si obkrožen z ljudmi, ki te imajo radi, te podpirajo in ti pomagajo po svojih najboljših močeh, ti pa jim popolnoma zaupaš.
S partnerjem se rada razvajava z vrhunsko kulinariko ter z odhodom na potovanja ali vsaj na izlete. Odličen slovenski projekt Teden restavracij nama je tako pisan na kožo in tistega leta zgodaj spomladi se je spet pojavila priložnost za razvajanje najinih brbončic … na Gorenjskem. Toda, kako naj si to privoščiva, če imava niti pol leta starega dojenčka? Na izlet oz. vikend oddih sva ga lahko vzela s seboj, toda na razvajanje v vrhunsko restavracijo, na t. i. slow food? Je to sploh mogoče? Je, če ti na pomoč priskočijo pravi ljudje!
»Bi šel na kratek izlet na Gorenjsko, imaš čas?« sem nekaj tednov pred tem vprašala svojega najboljšega prijatelja Denisa Stražarja.
»Lahko. Za kaj pa gre?« me je brez obotavljanja vprašal in povedala sem mu, da bi šla s partnerjem rada na večerjo v eno od vrhunskih restavracij na Gorenjskem, saj sva dobila bon zanjo, a se zavedava, da je skoraj nemogoče, da bi se tja zgolj za nekaj ur pripeljal nekdo iz Savinjske ali Zasavja (midva živiva v Žalcu, Denis pa v Hrastniku) in to samo zato, da bi popazil na najinega dojenčka.
»Seveda pridem!« je rekel brez obotavljanja, »še dlje bi se pripeljal, če bi bilo treba.« In tako se je tisto lepo soboto pripeljal iz Zasavja na Gorenjsko ter za urico ali dve prevzel vlogo varuške. Ni mu bilo lahko, saj ni bil v udobju svojega doma, ampak v najini hotelski sobi, pa tudi dojenček je bil zelo zahteven. Kljub temu, da je bil premočen od potu, saj ga je moral ves čas, medtem ko sva midva uživala, nositi in miriti, pripeljal pa se je skoraj 100 kilometrov daleč, kar mu je vzelo dve uri vožnje (skupaj torej 200 kilometrov in štiri ure vožnje, če štejemo pot v obe smeri), ni želel vzeti niti ponujenega denarja za potne stroške. Zadovoljil se je s pločevinko piva in rogljičkom iz trgovine, ki ga je pozobal, medtem ko sva midva uživala v gurmanskem razvajanju.
Ko sem ga vprašala, kako to, da nama je bil pripravljen narediti to uslugo, je z dobro voljo odgovoril: »Ni mi bilo težko si vzeti nekaj časa, da pridem na Gorenjsko, vama pa je to veliko pomenilo. Počutil sem se, kot bi šel na izlet, zraven pa naredil še nekaj dobrega. Denar pa tako ni vse. Že to, da sta bila vidva vesela, je bilo dovolj, poleg tega pa sem videl malega. Lepo se mi je zdelo, da sta sploh pomislila name, da sta mi toliko zaupala. Otroka namreč ne zaupaš komurkoli. Marsikomu ga ne zaupaš niti za pet minut, kaj šele za eno uro.«
Ko bo torej naslednjič vaš najboljši prijatelj naredil nekaj lepega za vas, se ustavite za trenutek in začutite hvaležnost – tako za to, da ga imate, kot za to, da vam je pomagal. Ob tako dobrih prijateljih je svet takoj lepši in življenje mnogo slajše.
Maja Horvat, 11. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar