Sama moram sicer priznati, da ne sodim v to skupino, a vseeno vem in čutim, kako lepe in posebne so gore, le da se jaz tja raje odpravim na drugačne načine kot peš 🙂 Kako zelo drugače kot Štefan …
Štefan Matjaž je Zgornjesavinjčan, ki je enostavno zaljubljen v gore. Te mu predstavljajo izziv in veselje, pa tudi pobeg in uteho. Skoraj vsak prosti trenutek porabi za to, da se povzpne na kakšen vrh in tam uživa v čudovitem razgledu na svet pod njim. Včasih se na pot odpravi z družbo, spet drugič pa sam s svojimi mislimi. Pravi, da ima oboje svoj čar.
Njegova ljubezen do gora je tudi razlog, da je že pred leti naredil licenco za vodnika Planinske zveze Slovenije, s čimer je dobil možnost, da čarobnost sivih vršacev približa tudi drugim pohodnikom. Toda, kako jih približati prav vsem? Kako pomagati, da začutijo čar gora, tistim, ki bodisi ne morejo videti magičnih razgledov na vrhu bodisi ne morejo slišati šelestenja suhega listja pod nogami in ptičjega petja, ki spremlja njihov korak?
Prav to se je vprašal tudi Štefan in se odločil, da bo našel rešitev za to. Leta 2020 je tako opravil izobraževanje za delo z osebami s posebnimi potrebami v planinstvu, kot so slepi in slabovidni, gluhi in naglušni ter tisti na invalidskem vozičku. Kmalu zatem se je kot prostovoljec odpravil na prvi gorski pohod s slepim varovancem.
»Ko sem v gore prvič pospremil slepega varovanca, sem bil zelo nervozen in res ni bilo enostavno,« mi zaupa in doda, da je bil to kljub temu res neverjeten občutek. Samo pohajkovanje po gorah je bilo popolnoma drugačno. Varovanca je moral pogosto glasovno usmerjati in mu pomagati z njegovo palico, saj je ta le tako lahko varno hodil po poti. A takrat je tudi opazil, da imajo slepi odličen občutek za orientacijo ter enostavno vedo, kdaj je v bližini stavba, kdaj so prišli do prepada in podobno. Začutijo namreč smer vetra, slišijo šumenje listja, svet pa doživljajo na popolnoma drugačen način kot videči.
A ravno to, da je moral biti Štefan pri takšnem pohajkovanju po gorah še bolj pozoren in gledati za dva, je pripomoglo k temu, da je tudi sam gore in okolico začutil drugače, še bolj intenzivno in na poseben način, mi zaupa.
Od takrat je preteklo že veliko vode oz. je bilo bolje rečeno prehojenih že veliko korakov. Danes vodi Štefan na gore tudi skupine slepih in gluhih. Pri komunikaciji z gluhimi si pomaga z znakovnim jezikom, ki se ga je prav tako začel učiti prostovoljno, do danes pa je naredil že kar nekaj stopenj. Vse to ga izpopolnjuje, predvsem pa je srečen, da je na takšen način uspel približati gore tudi tistim, ki bi jih sicer težko začutili in doživeli. Prav to pa je bil tudi poglavitni razlog, da se je podal na to prav posebno težko, a zelo izpolnjujočo pot.
Maja Horvat, 6. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar