Tudi če mislimo, da povezav ne potrebujemo, smo preko družine, službe, lokalne skupnosti itd. vsi soodvisni in zavedno ali nezavedno ves čas močno povezani. Tudi preko skupnih spominov.
Vsakič, ko pečem potico, se spomnim na Majdo, nevestino staro mamo, ki je s svojimi potičkami ob praznikih razveseljevala družino in prijatelje. Tudi name se je nekajkrat spomnila. Te potičke so imele okus po ljubezni ter vonj po naklonjenosti in dobrosrčnosti. Bile so majhne in prikupno simpatične. Ko si zarezal vanje, si vedel, kaj pričakovati. To ni bil izdelek presenečenja, pač pa rezultat dolgoletne prakse, ki se je naslanjala na tradicionalni družinski recept in izkušnje njenih prednic. Ta orehova potica, tradicionalna slovenska sladica, ni nikogar, ki je zagrizel vanjo, pustila ravnodušnega. Ko je bila pred mano, se nikoli nisem omejila le na en košček.
Majda je bila zelo dobrosrčno bitje. Mravljica, ki ni nikoli mirovala. Najbolj je uživala, ko je lahko s svojimi dejanji razveseljevala druge. Karkoli je imela, je rada delila. Ko se je začela spopadati z resnimi zdravstvenimi težavami in ni mogla več delati na njivah kot nekoč, se je še toliko raje lotevala peke kruha, kvašenih kifeljčkov oziroma bigic in še marsičesa, s čimer je razveseljevala družino. Pred prazniki je v njeni kuhinji vedno dišalo, kar so vsi domači oboževali. Ko rečemo, da diši po praznikih, imamo skoraj vsi Slovenci v mislih potico, to priljubljeno in cenjeno slaščico, zaščiteno kot zajamčeno tradicionalno posebnost Slovenije.
Po pripovedovanju njene vnukinje Marjane, moje neveste, je Majda na dan peke potic zamesila testo za vsaj šestnajst potičk, ki so tehtale malo več kot pol kilograma. Pekla jih je v manjših okroglih pekačih. V pečico je lahko dala štiri hkrati. Marjana se dobro spomni velikega škafa, v katerem je babica mesila testo, prav tako pa tudi ogromne lesene kuhalnice, s katero ga je umesila, obračala in premetavala po posodi. Najpomembnejše delo so opravljale njene roke, ki so ga gnetle ter vanj vmešale veliko ljubezni in dobrih želja, še več obojega pa je bilo v nadevu. Ta je bil vedno orehov.
V potici, narejeni s tako predanostjo tradiciji in z ljubeznijo do svojih najdražjih, izstopa okus po predanosti, ki povezuje družino, sosede, prijatelje in sorodnike. Zaradi te povezovalne vloge je bila Majdina potica nekaj posebnega, saj nas vse, ki smo jo okušali, združuje še po njeni prezgodnji smrti. Pogosto jo omenjamo v pogovorih in se vedno znova čudimo vznesenosti, s katero se je pokojnica lotevala tega predprazničnega obreda.
Potica je bila in ostaja simbol povezovanja generacij. Predstavlja pomemben del naše kulturne dediščine, česar se je Majda dobro zavedala. Vnukinja Marjana skuša stopati po babičinih stopinjah. Potico peče po njenem receptu in upošteva vsa njena priporočila. Zelo dober zgled je imela in zanj je iz srca hvaležna. Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa, in v tem primeru pregovor stoodstotno drži. Nevesti gre odlično pri peki, pri vsem skupaj pa ji pomagata sinova in mož. Prepričana sem, da se bo zgodba še dolgo nadaljevala.
Jerica Strle, 15. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar