V naših krajih pravijo, da je blažena dušica, ki ji v grob pade rosica. Na taščino žaro ni padla rosa, čeprav je kazalo, da bo, pač pa so jo prekrili beli cvetovi grobelnika, ki so jih nanjo metali pogrebci pokojnici v slovo.
Od skoraj 95-letne tašče so se prišli poslovit številni ljudje, pa tudi na pogrebu jih je bilo veliko. Zelo sem bila presenečena nad številnimi Dobropoljci, ki so bili med njimi. V vas Dobropolje pri Ilirski Bistrici se je pred leti priženil moj starejši sin ter si tam ustvaril dom in družino. Ko je pri gradnji hiše potreboval pomoč, so mu bili vaščani vedno na voljo, bil pa je deležen tudi moralne podpore krajanov, kar mu je bilo zelo ljubo. To mu je dalo vedeti, da so ga sprejeli.
Vas je živa in vedno bolj živahna. Diha s polnimi pljuči, saj je v njej kar nekaj mladih družin, ki obetajo prihodnost. Najmlajši se družijo na igrišču ob cerkvi in vaškem domu, kjer v glavnem igrajo nogomet in košarko, zadnje čase pa zaidejo tudi v nekatere bolj oddaljene kotičke vasi, kjer se učijo najpomembnejših lekcij življenja, predvsem pa socialnih veščin. Občasno so povezani tudi preko pevskega zbora in gledaliških igric, pri čemer se jim ob pomembnih lokalnih praznikih pridružijo tudi otroci iz sosednjih vasi. Ko jih gledam tako povezane, vnete za pisanje prijetnih skupnih zgodb, ki bogatijo tudi druge, me gane, saj se močno zavedam, da se med njimi pletejo zgodbe, ki jih bodo povezovale vse življenje. To je neprecenljivo bogastvo in obenem dediščina.
Starejši Dobropoljci so otrokom svetel zgled, da je v slogi moč, saj skozi leto izvedejo kar nekaj akcij, ki so v glavnem povezane z ohranjanjem lokalne kulturne dediščine. Najbolj pri srcu sta jim majska dogodka, in sicer kresovanje na predvečer praznika dela ter shodna maša ob godovnem dnevu svetega Florijana, ki mu je posvečena vaška cerkev. Takrat medse povabijo gasilce iz občine Ilirska Bistrica, pa tudi iz obmejnih vasi sosednje Hrvaške. S tem tradicionalnim druženjem se krepijo tudi mednarodne vezi.
Dobropoljčani sokrajanu, ki praznuje okroglo obletnico rojstva, postavijo mlaj, mu kupijo darilo ter se z njim in njegovimi najbližjimi veselijo za dar njegovega življenja. Moj vnuk si je za deseti rojstni dan strašno želel mlaja, a bo moral nanj počakati še deset let.
Prebivalci so skupaj v dobrem in slabem; mladi in malo manj mladi, ko je treba trdo delati ali praznovati. Njihova medsebojna povezanost me vedno znova navdihuje, saj je v našem okolju ta prej izjema kot pravilo.
Številni izmed njih so se prišli poslovit od tašče, kar me je močno presenetilo. S tem so pokazali, da sočustvujejo z mojim sinom, njihovim sovaščanom, in z njegovo družino, kar mi je seglo do srca. Besede mičejo, zgledi vlečejo, vedno pravi moja mama. Zgledu sodelovanja med starejšimi vaščani pridno sledijo tudi najmlajši Dobropoljci, kar obeta vasi prijazno prihodnost. Tukaj lahko upamo na srčen in zdrav rod, česar se močno veselim, saj je del te posnemanja vredne zgodbe tudi družina mojega sina.
Jerica Strle
Slovenščina 
Italiano 
Magyar