Ko sem se peljala iz službe proti domu, v Postojno, je začel moj avtomobil oddajati zelo čudne zvoke. Uspela sem še pripeljati do parkirišča in ga ugasnila, nato pa ga nisem mogla več prižgati. Bila sem resnično obupana, saj sem vedela, da nimam prevoza za naslednji dan.
Poklicala sem kar nekaj sorodnikov in prijateljev, a so bili v tistem času vsi v službi ali zasedeni z drugimi obveznostmi. Nazadnje sem poklicala še Marušo. Čeprav sem vedela, da je vedno polno zaposlena, sem vseeno poskusila. Prosila sem jo za uslugo, ona pa se je nasmejala in mi rekla: »Seveda te bom peljala! Končno bova šli na izlet, za katerega se že toliko časa neuspešno dogovarjava! Kdaj te poberem?«
Nesebično je preložila vse obveznosti, ki jih je načrtovala za takrat, in me naslednje jutro že ob zelo zgodnji šesti uri pobrala pred mojim domom, nato sva se skupaj odpravili proti Ljubljani.
Ker je nisem želela zadrževati dlje, kot bi bilo potrebno, sem ji rekla, da se bom nazaj odpeljala z vlakom ali avtobusom. A o tem ni hotela niti slišati: »Kakor boš prišla, boš tudi odšla in pika. Počakala te bom, ne sekiraj se zame. Vzemi si čas, kolikor ga pač potrebuješ.«
Njene besede so mi ogromno pomenile. Vedela sem, da me čaka precej zahteven poseg, in prav to mi je dalo občutek varnosti in podpore.
Po treh urah, ko sem končno prišla iz bolnišnice, sem vzela telefon, da bi poklicala Marušo in ji sporočila, da sem končala. A me je prehitela – z nasmehom do ušes mi je že mahala iz avtomobila, parkiranega na najbližjem parkirišču. Pričakala me je s skodelico kave za na pot in s svežim francoskim rogljičkom. »Sem si mislila, da bi ti prav prišlo nekaj za pod zob, zdaj pa le pojdiva, da si boš doma lahko odpočila,« je rekla.
Ne samo, da nisem pričakovala, da si bo nekdo vzel čas in me peljal v Ljubljano ter tam počakal name. Maruša je tisti dan naredila nekaj, kar si bom zapomnila za vedno. Vzela si je prosti dan, ga rezervirala samo zame in celo poskrbela za vse, na kar sama nisem niti pomislila, da bom še kako potrebovala.
Morda je to za koga malenkost, zame pa je bil dokaz pravega prijateljstva, skrbi za sočloveka in iskrene empatije.
Ko sva prispeli v Postojno, me je pospremila do stanovanja in se prepričala, da se dobro počutim. »Veš, če boš še kdaj potrebovala kakšno uslugo, mi povej. Z veseljem ti pomagam. Vem, kako je, ko se ti zgodi nekaj nepričakovanega, slabega ravno takrat, ko to najmanj potrebuješ. Avto boš že peljala na popravilo, midve pa sva na ta račun imeli lep izlet,« je rekla v slovo.
Nuša Želko, 12. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar