In tako sem si zapela jaz, ko sem zrla skozi okno v njegovi izbi. Tako edinstveno in sproščujoče s tisto zeleno barvo, ki pomirja, sem se počutila, ko sem obiskala skoraj stoletnega moža na območju Zasavskega hribovja.
Čeprav je njegova žena odraščala v bližini, si je želela življenja v dolini. Ker ji ni uspelo pregovoriti moža in ga odpeljati tja dol, sta dozidala in po svoje preuredila podedovano hišo. Na samooskrbni kmetiji v čudoviti naravi so se jima rodili trije otroci. Ko so zaključili z osnovno šolo in odraščali, so se drug za drugim selili v dolino in zaživeli v bližnjem mestu.
Tako kot v vseh družinah so si tudi njuni otroci vsak po svoje ustvarili svoje življenje in svoje družine z otroki. Tako kot v vseh drugih družinah so se tudi oni občasno vračali domov. Otroci domov, vnuki pa k svojima babici in dedu. Tako kot v mnogih drugih družinah so otroci hodili domov pomagat pri delu, vnuki pa tekat po hribu in se igrat z živalmi. A taki dnevi so bili redki. Izjema je bil sin, kateremu je bilo delo na kmetiji v veselje in sprostitev.
V takšnem ritmu so tekli dnevi in leta, dokler mati in oče nista oslabela, zato nista mogla več delati. Potem so se kot družina usedli za mizo in se pogovorili o dedovanju. Skupaj so se odločili, da bo kmetijo prevzel sin, hčerki pa sta bili zadovoljni s svojim deležem in hvaležni zanj. Še bolj kot zaradi premoženje sta bili srečni, ker so se o vsem pogovorili in ostali povezani kot družina.
Ko je mati zbolela, so se sproti dogovarjali, kdaj bo kdo prišel domov ter prinesel ali skuhal kosilo, pospravil po hiši in naredil vse tisto, kar je dotlej počela mama. Tako je bilo dve leti, potem pa so se nekega poletnega dne poslovili od nje. Ata je sam, popolnoma sam ostal na kmetiji in v hiši. Mož pri 94 letih. Večina bi v današnjih časih rekla: »To ni problem. Poslali ga bomo v dom za starejše občane, da bomo imeli mir in bomo v miru živeli svoje življenje.«
Ja, tako bi rekla večina, a v tem primeru ni bilo tako! Ni bilo tako preprosto, ker ata ni želel v dom. »Celo življenje sem živel tukaj na planini in tukaj, v tej hiši, bom tudi odšel v nebo,« je rekel. Otroci iz te družine so sedli za mizo, se pogovorili in bili enotni: »Ata, skrbeli bomo zate. Kosilo ti bodo prinašali iz bližnjega doma za ostarele, mi pa ti bomo pripravili večerjo in dali priboljške, ki jih imaš rad. Sproti se bomo dogovarjali, kdo te bo kdaj obiskal.«
Zdaj je lažje, ker zanj ne skrbijo samo trije otroci. Zdaj je tukaj še pet vnukov in vnukinj, k atu pa gre tisti, ki lahko. Tisti, ki si vzame čas in ga obišče z veseljem in ljubeznijo, dopoldne ali popoldne, saj so se strinjali in rekli: »Zakaj pa pri nas ne bi bilo drugače?!«
Zdaj ata šteje že skoraj sto let in ponosno govori o svojih otrocih in vnukih, saj si je sinov sin začel zidati hišo poleg atove. Skoraj vsak dan je pri njem. Vedno ga pozdravi, ga povpraša, kako se počuti, nato pa gre delat. Ata nima dela, z veseljem pa iz svoje postelje ali s klopce pred hišo pri delu opazuje mlade in se spominja svoje mladosti.
Darinka Kobal, 15. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar