Voda je hitro zalivala objekte. Zaradi enormne količine vode te ni bilo možno zajeziti ali preusmeriti, zato se je sprožilo večje število plazov. Voda je s seboj prinašala naplavine (pesek, kamenje, drevesa, štore in debla), odnašala mostove ter uničevala prometno infrastrukturo.
Gasilci so imeli polne roke dela, saj so morali posredovati na več kot 350 lokacijah. Poleg hiš je zalilo tudi gasilske domove, osnovno šolo, športno dvorano in kulturni hram (dvorana, v kateri se odvijajo kulturne prireditve, je bila povsem uničena).
Na terenu je bilo več kot 100 gasilcev Gasilske zveze Slovenije, ki so, kljub temu da so bili tudi njihovi domovi nekoliko poškodovani in da so imeli za sabo neprespano noč, neumorno pomagali po svojih najboljših močeh.
Gospod Ivan Kropivnik, ki je bil gasilec od leta 1968 dalje, sedaj pa je upokojenec, se tistih dni spominja s solzami v očeh: »Kakšna vremenska katastrofa je to bila!«
Najprej mi razloži, kako je bilo v časih, ko je bil tudi sam gasilec: »Včasih nismo imeli mask za dihanje. Naokoli smo se vozili v majhnem kombiju s Ciglarjevo brizgalno. Od takrat naprej so se gasilci zelo modernizirali.«
Spomni se, da je bilo vedno, ko je bil kje požar, ogromno opazovalcev, veliko ljudi pa je tudi prostovoljno prihitelo na pomoč. S prizorišča so odnašali tiste predmete, ki so jih lahko. Po opravljenem delu so bili vedno deležni pohval vaščanov. Gospodinje iz sosednjih hiš so jim vedno postregle z malico, pijačo, kavo, piškoti …
Ker je bil dolga leta ponosni član gasilcev, je domačemu gasilskemu društvu podaril kip sv. Florijana (zavetnika gasilcev), ki ga je izrezljal iz lesa.
Ko so poplave prizadele naš kraj, z ženo zaradi bolezni nista mogla pomagati pri fizičnih delih, je pa zato njegova žena ocvrla ogromno flancatov, skupaj pa sta skuhala tudi dva velika lonca kave in vse to v zahvalo nesla gasilcem in ostalim prostovoljcem, ki so pomagali pri čiščenju poplavljene dvorane kulturnega hrama v osnovni šoli. Povedala sta jim, da cenita njihovo delo, da smo vsi zelo hvaležni, da so tukaj in pomagajo.
»V tistem trenutku sva jim vsaj malo pomagala pri delu, četudi neposredno. Ob poplavah, ki so prizadele naš kraj, smo bili vsi izjemno ponosni na vse prostovoljce in gasilce, ki so stopili skupaj in brez pomislekov priskočili na pomoč vsem, ki smo slednjo potrebovali. Nosili so vodo, jo črpali iz stanovanjskih in poslovnih objektov, pomagali pri transportu obolelih oseb in evakuaciji oseb iz ogroženih objektov. Nesebično so pomagali ljudem, ki so ostali brez doma ali/in premoženja.
Za nas so bili resnično heroji. Ponosni smo, da so med nami ljudje, ki so pripravljeni pomagati, ne da bi pričakovali kaj v zameno za to, in v teh trenutkih smo vsi začutili, kako pomembno je biti del povezane in solidarne skupnosti.«
Maja Grošelj, 7. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar