Bil je zelo soparen avgustovski dan. Na premski grič so se v največji popoldanski vročini vzpenjali trije kolesarji. Ko sem nekaj časa vozila za njimi, sem po konstituciji njihovih teles ugotovila, da gre za moške postave. Tik pred vasjo sem jih prehitela, zapeljala v naše dvorišče, parkirala avto in vstopila v hišo oziroma v kuhinjo, kjer je mož pripravljal kosilo. Tokrat je bilo na štedilniku več loncev kot sicer, saj sva pričakovala obiske. Ko sem pregledala pripravljeno z namenom, da bi ugotovila, ali so količine pravšnje, sem ugotovila, da je kuhar količinsko nekoliko pretiraval. »Bo pa še za jutri,« sem si mislila, ga pohvalila, spila kozarec vode in šla nekaj iskat v avto.
Ko sem izstopila iz hiše, je mojo pozornost pritegnilo govorjenje v angleščini pri turistično informativni tabli, ki stoji sredi naše vasi nekaj metrov pod našo hišo. Bili so tisti trije kolesarji, ki sem jih videla prej. Nagovorili so mimoidočo vaščanko, ki pa se ni pustila motiti, pač pa je jadrno popihala naprej. Stopila sem do njih in jih v angleščini vprašala, kako jim lahko pomagam. Radi bi jedli sezonsko in lokalno, so odgovorili. Razložila sem jim, da na Premu in v okolici to žal ni mogoče, in jih vprašala, kam so namenjeni. Ko sem izvedela, da nameravajo prekolesariti cele Brkine, se mi je pred očmi pojavila vsa tista hrana na štedilniku in sem izstrelila: »Če vzamete v zakup, da niste rezervirali, da ne boste jedli v hotelu in da boste morali počakati kakšne pol ure, vas vabim na kosilo k meni domov.«
Najprej so me debelo pogledali, si med seboj izmenjali nekaj besed v nemščini, nato pa so sprejeli moje povabilo.
Predlagala sem jim, da si med čakanjem ogledajo našo vas, ki je lokalni kulturni spomenik in se kiti z mogočnim gradom in cerkvijo, ki je kulturni spomenik državnega pomena. Pomembno je, da spoštujemo in tudi ponosno pokažemo našo dediščino, našo zgodovino, ki nas gradi. S takimi dejanji verjamem, da dodajamo košček mozaika pripadnosti naši deželi.
Mož je brez komentarjev podprl mojo odločitev in se strinjal, da v primeru, če se s količino hrane ne izide, za domače pripravim kaj na hitro. Kolesarji so bili Švicarji, stari od 50 do 60 let. Nastanjeni so bili v Slapah pri Kozini ter so s kolesi spoznavali Primorsko in Notranjsko.
Nad kosilom so bili navdušeni, predvsem nad brkinskimi jurčki. Kakšno uro in pol so se zadržali pri nas. Vprašali so za ceno kosila, pa sem jim rekla, naj bo to spomin na Slovenijo.
Čez mesec dni sem prejela paket iz Švice. Kakšno presenečenje! Na fotografiji, ki je bila priložena k vsebini paketa, je bila moja tašča z dvema kolesarjema, in sicer na klopi pred našo hišo, pri čemer je bila vidna hišna številka in ime vasi, gospod Google pa je poskrbel za vse druge podatke, s katerimi mora biti pošiljka opremljena, da pride na pravi naslov.
No, tako je nastala tale lepa zgodba. Aja, še to: Ko so se kolesarji odpeljali, so se na dvorišče pripeljali gostje. Hrane je bilo za vse dovolj; so bile porcije pač malo manjše kot sicer.
Kjer je volja, je pot.
Jerica Strle
Slovenščina 
Italiano 
Magyar