V naši hiši ob reki Reki blizu hrvaške meje je bilo vedno zelo pestro, saj so se vanjo pogosto vračali številni očetovi polbratje in polsestre, pozneje pa so na obisk radi prihajali tudi njihovi potomci. Čeprav je bila mama delovna, skromna, spretna in iznajdljiva, ji je šlo z denarjem pogosto za nohte, a nikoli ni nikomur odrekla gostoljubja. Do sorodnikov je bila spoštljiva, prav tako do vsakega drugega človeka. Kot žena, mama, tašča, svakinja, soseda, vaščanka in faranka se je zavzemala za delovanje v skupno dobro. Zelo pogosto sem jo slišala govoriti, da besede mičejo, zgledi vlečejo in da dobrota nikakor ni sirota, a kot otrok nisem razumela, kaj naj bi to pomenilo.
Vedno je bila na najrazličnejše načine pripravljena pomagati slabotnim in k temu je nevsiljivo spodbujala tudi svoje otroke. »Daj, pojdi z mano. Teti Idi nesem košček potice, pa še strini Poležanki bova nanesli drva, kaj praviš? Obe sta stari, betežni in še sami.« Običajno je s temi besedami k sodelovanju spodbudila katerega izmed nas petih otrok. Nismo se upirali, saj smo tu in tam z obiska prišli z bonbonom, ki smo ga doma le redko dobili. Mama nas je s svojim zgledom ves čas učila temeljnih človeških vrednot, in sicer spoštovanja, dobrote, strpnosti, poštenosti, delavnosti in poguma. Bila je mojstrica teh veščin, njena velika družina pa idealno okolje za predajanje znanja.
Ko je mama slavila 90. rojstni dan, smo bili prisotni vsi Mahnetovi; tako se reče pri hiši, kjer živi mama Cilka skupaj z mojo dvojčico Silvo. Ko sem jo opazovala v centru pozornosti, kar ji je vidno godilo, sem čutila neizmerno hvaležnost, da je učakala tako visoko starost v zavidljivo dobri kondiciji, predvsem pa zato, ker nas je naučila sodelovanja in sprejemanja razlik med nami. Vedno je izpostavljala edinstvenost posameznika. Na njej sta se ta dan razkazovali zlata krona in lenta, na kateri je pisalo kraljica naših src.
Razigrana pisana druščina štirih generacij me je navdajala s ponosom, ker zmoremo razlike med vsemi nami 43 sprejemati brez velikih intrig, jeze in zamer. Če se kdaj zaiskri, s skupnimi močmi poskrbimo, da ne zagori. Starši so bili nam, štirim sestram in bratu, velik zgled strpnega in sočutnega sobivanja, kar prenašamo naprej na mlajše generacije, z velikim veseljem pa jih navdušujemo tudi nad ljubeznijo do glasbe. Harmonije oziroma sozvočnosti pri petju nas je učil ata, ki je bil zelo dober basist, harmonije v odnosih pa predvsem mama, ki je bila na tem področju več kot odlična. Skupaj ustvarjamo čudovite spomine, pri čemer ima glasba zelo pomembno mesto, saj je povezovalna, tolažilna, krepilna in naša nepogrešljiva zaveznica. Vse, kar je vredno imeti, je vredno tudi deliti, zato glasbo z velikim veseljem širimo med ljudi.
Odgovoren si za tisto, kar si udomačil, je rekel Mali Princ, in tega se zelo dobro zavedamo, pa tudi tega, da moramo prejete talente, jih množiti in deliti.
Jerica Strle, 17. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar