Kras je že nekaj dni gorel z nesluteno močjo, dim pa se je razprostiral daleč naokrog, kamorkoli ga je veter zanesel. Ker živim v mestu, se direktnih posledic požara nisem bal, a sem vseeno iz radovednosti prebiral zadnje novice. Na facebooku sem naletel na objavo Občine Renče-Vogrsko, v kateri so prosili za prostovoljno pomoč pri izdelavi protipožarnih presek, katere naj bi zamejile požar. Spomnil sem se, kako so nam nekoč, ko je bil pri nas požar, pomagali sosedje in se hitro odločil, da priskočim na pomoč. Preoblekel sem se, na hitro pregledal motorno žago in se odpeljal.
Na zbirnem mestu je vse vrvelo v organiziranem kaosu. Ljudje so vozili hrano in pijačo, nekateri so to hrano razvrščali in pošiljali na teren, s čimer je občinska dvorana prevzela vlogo menze za obilico prostovoljcev. Ostali smo se zbrali in čakali na navodila. Kmalu smo se posedli v kombi in terensko vozilo ter se odpeljali požaru naproti. Po navodilih gasilcev smo pričeli z izdelavo preseke, pri tem pa smo bili pripravljeni, da se ob zvoku sirene takoj umaknemo na varno. Nekateri smo drevesa podirali, drugi so jih obžagovali, tretji pa so odnašali stran veje.
Čeprav smo se zbrali z vseh vetrov, smo se počutili zelo povezane med seboj. Občutek sem imel, da sem del velike družine, ki stremi k boljši skupni prihodnosti. Težko je pretvoriti ta čustva v besede. V življenju se vedno znova srečujemo z nesoglasji, željami po uveljavitvi svojih prepričanj in prepiri zaradi malenkosti. Tukaj tega ni bilo. Vsi tujci – vsi prijatelji; vsi usmerjeni v eno stvar. Med delom smo se spodbujali med seboj, se malo pošalili in se spoznavali med kratkimi pavzami, ko so postale motorne žage žejne, mi pa prav tako. Za potešitev naše žeje in žeje motorne žage je bilo vestno poskrbljeno.
Čeprav je bila organizacija dela v tako ekstremnih situacijah praktično nemogoča, je vse potekalo brez težav. Možnosti, da bi prišlo do poškodb, je bilo veliko, a se nobenemu ni nič zgodilo. Kot da bi nevidna sila usklajevala naša dejanja. Čeprav smo bili vidno utrujeni, smo se zvečer vsi nasmejani in zadovoljni vračali na zbirno mesto.
Tam sta nas pričakali dobra domača hrana in pijača, katero so pripravili ostali prostovoljci. In zraven še obilica zahval. Vsi so nas obravnavali, kot da smo heroji. Do takrat sem nekaj podobnega doživel le, ko sem prvič daroval kri. Med večerjo smo malo poklepetali in se zmenili, da se naslednji dan spet najdemo.
V naslednjih dneh sem se počutil fantastično. Občutek, da sem nekomu pomagal, me je vedno znova prijetno pogrel. Pa tudi tista tista vez, katero smo hipoma stkali med kratkim druženjem, tisti občutek enotnosti, ki žal zaradi individualizma, ki zaznamuje moderno dobo, vedno bolj izostaja. Šele zdaj razumem fotografije iz preteklosti, na katerih naši dedki in babice nasmejani nesebično in udarniško gradijo državo iz ruševin vojne. Razumem, ker sem v tistih treh dneh precej več dobil, kot dal.
Iztok Trampuž, 22. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar