Tik preden bi zavila na avtocesto pri Izoli, sva zagledala starejšega moškega z dvignjenim palcem. Leonard je nenadoma ustavil avto pri betonskem bloku za črto.
»Najbrž je moker!« je komentiral. Ker možakar ni bil pozoren na to, kaj se dogaja za njegovim hrbtom, je Leonard pritisnil na hupo. Moški je pospešil korak do avta.
»Kam greste?« ga je vprašal Leonard.
»Do Razdrtega bi rad, pravzaprav do Ajdovščine.«
»Potem pa … Namenjen sem v Novo Gorico, vendar preko Trsta,« je odvrnil Leonard. Opazil je razočaran izraz na obrazu moškega in po nekaj sekundah razmišljanja je spremenil odločitev: »Nenazadnje grem lahko tudi po primorski avtocesti.«
Možakar si je glasno oddahnil in sedel na zadnji sedež.
»Ste dolgo čakali na prevoz? Najbrž ste mokri!« ga je vprašal Leonard.
»Pol ure sem dvigoval palec. No ja, malce sem moker, ma ni hudega!«
Ko sva v Ajdovščini odložila možakarja, sem Leonarda vprašala, ali večkrat pobira štoparje. Sama namreč ne ustavljam rada. Pravzaprav se nekoliko bojim tega, da bi v avto sprejela neznance.
»Ko vidim štoparje, vedno pomislim na mamo,« mi je odgovoril. »Vezana je na javni prevoz in ji pogosto ustavijo, ko jo vidijo pešačiti domov z avtobusne postaje, ki je precej oddaljena od njenega doma.«
Priznam, da me je ta Leonardova poteza ganila, saj je pokazal svojo plat, katere pred tem nisem poznala. Mož v dežju se mu je zasmilil in zaradi njega je skrenil z začrtane poti, kar je za Leonarda pomenilo dodatnih 20 kilometrov več.
Možakarjeva zahvala pa naju je na poti domov še dolgo grela.
Darinka Kozinc, 26. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar