S sinom sta se tistega lepega marčevskega dne po končani učni uri igranja harmonike v tamkajšnji glasbeni šoli odpravila še v bližnjo trgovino po nakupih živil. Blizu vhoda v trgovino sta opazila gospo srednjih let s čudovitimi šopki sveže nabranega teloha. Enega izmed njih je držala v rokah, medtem ko so bili ostali šopki naloženi v pleteno košaro ob njej. Z nekim milim pogledom, kot pravi Sabina, je gospa opazovala mimoidoče ljudi, če bi bili morda pripravljeni kupiti katerega od šopkov.
Sabina takole nadaljuje z zgodbo: »Opazila sem, kako sin ves čas pogleduje proti ženici, se nemirno prestopa in vmes pogleduje še mene. Nekaj trenutkov sem počakala, da bi videla, kaj se bo zgodilo.« Nato se je še nekajkrat s posebnim nekako žalostnim pogledom zazrl proti njej in nato spet proti meni. S široko odprtimi očmi in prosečim izrazom na obrazu je naposled le dejal: »Mami, kupiva šopke. Gospa bo prav gotovo zelo vesela in še vedno jih ima polno košaro. Morda jih nihče drug ne želi kupiti!« S toplim občutkom pri srcu ob sinovi reakciji sem mu dala denar in mu naročila, naj kupi tri šopke, višek denarja pa naj ji podari. Z veselim izrazom na obrazu je stekel do nje, izbral tri šopke in ji kot dogovorjeno pustil višek denarja.
»Dogajanje sem opazovala z razdalje, pa vendar teh trenutkov in občutkov ne bom nikoli pozabila,« ponosno pove Janova mama Sabina. Izraz na obrazu gospe se je ob sinovem prihodu spremenil. Razsvetlili sta ga milina in ganjenost, zato je zažarel. Nisem opazila solz v njenih očeh, ker je bila nekoliko predaleč, a ko se je sin vrnil s še enim dodatnim šopkom rož, ki mu ga je podarila, sem izvedela, da jih je imela. »Mami, gospe so stekle solze,« je hitel razlagati. »Od ganjenosti in hvaležnosti,« sem dejala in se zazrla vanj. V tistem trenutku je bil tudi on spremenjen, vesel, navdušen in pomirjen v svojem srčku.
Ko sem spremljala vse to, sem čutila globoko hvaležnost, pravi Janova mama. Zgodba je bila še toliko bolj ganljiva, ko so nekaj tednov kasneje izvedeli več o njej. Gospe je nedolgo nazaj umrl mož in ostala je sama z otroki. Kljub vsej bolečini, ki jo je ob tem čutila, pa ni sklonila glave ali se zavila v temo, temveč je stopila med ljudi z dvignjeno glavo, s pogledom, usmerjenim v mimoidoče, z milino na obrazu in šopkom dišečega teloha v rokah.
To je zgodba o sočutju in srčnosti osemletnega Jana, ki je v očeh gospe prižgal iskrico in kdo ve; morda tudi novo upanje, pa čeprav s skromnim dejanjem. In hkrati je to zgodba o pogumu in hvaležnosti gospe, ki je kljub veliki izgubi v svojem življenju ohranila tisto strast, ki poganja in žene naprej, tisto nekaj, kar prevlada nad vsem.
»Zgodba je na nek način spremenila tudi mene,« zaključi pripoved Sabina, ponosna Janova mama.
Jožica Kous, 20. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar