Na začetku marca sem si poškodovala desno koleno. Nič posebnega, sem si mislila, a potem so se pojavili nepričakovani zapleti. Vnetje je bilo vse bolj boleče, gibanje vse težje, a kljub temu sem se odločila, da grem na dogovorjeni sestanek literarnega društva v Celju.
Tistega dne je bilo vreme precej prijetno, vendar rahlo vetrovno. Oklevala sem, ali naj sploh grem. Nazadnje sem se odločila, da srečanja ne morem izpustiti. Pridejo trenutki, ko se moraš zbrati in preprosto iti naprej, ne glede ovire, ki ti jih postavi življenje.
Ko sem prispela v Celje, sem avto parkirala na parkirišču blizu gledališča. Vsak korak je bil boleč. Morala sem se oprijemati stavb, da sem sploh uspela priti do Celjske kulturnice, ki sem jo tako rada obiskovala, saj je ta nekaj posebnega; zgodbe, pesmi in vse mogoče ideje. Bilo me je sram. Mimoidoči so verjetno mislili, da sem pijana. Ko sem prišla do vrat, sem bila že pošteno izčrpana, vendar sem si rekla, da bom že zmogla. Le uro in pol do dve uri srečanja, nekaj izmenjav misli, pa bo minilo.
Našla sem si kotiček v zadnjem delu prostora. Sedenje mi ni predstavljalo velikih težav. Bolečina je bila prisotna, a znosna. Med pogovori z drugimi člani društva sem na trenutke pozabila na težave, ki so me spremljale, in se poglobila v teme, ki so me navdihovale.
Ko sem hotela vstati, da bi odšla, sem naletela na resno težavo. Nisem mogla stopiti na desno nogo. Koleno je bilo otečeno in boleče. Vsak poskus gibanja mi je povzročil neznosne bolečine. Počutila sem se nemočno. Kot da sem v tujem svetu.
Do tedaj sem bila vedno zdrava. Nisem vedela, kako je, ko čutiš takšne bolečine v kolenu, ko moraš stopiti na noge. Bila sem vsa zmedena.
Takrat sem spoznala pravo moč prijateljstva in pomoči. Moja prijateljica Barbara Jelen je opazovala dogajanje in se brez pomisleka odločila, da mi pomaga. Rekla mi je: »Veš kaj, šla bom po svoj avto in te peljala do tvojega.« Kar nekaj časa je trajalo, da se je vrnila. Ne vem, kako bi brez njene prijazne pomoči sploh prišla do svojega avta. Nisem vedela, kako naj se ji dovolj zahvalim.
Bila sem ganjena. Šlo mi je na jok. Medtem ko sem se ji zahvaljevala, mi je rekla: »Malenkost!« in se mi nasmehnila.
Dan, ko sem se v Celje odpeljala s poškodovanim kolenom, sem sicer doživela fizično bolečino, vendar pa sem si zapomnila tudi tisto najlepše, kar mi lahko življenje ponudi: prijateljstvo in medsebojno pomoč. Spomladi leta 2018 sem spoznala, kako dragoceno je, ko imamo ob sebi nekoga, ki nas ne pusti same, ko smo nemočni in v stiski. Spoznala sem pravo nesebično prijateljstvo in dobroto prijateljice Barbare.
Justina Strašek
Slovenščina 
Italiano 
Magyar