Na pot so se odpravili zgodaj zjutraj z vlakom. Veseli in polni pričakovanj so se zbrali pred Marjanino in Frančevo hišo. Vsa družina je bila prepričana, da jih čaka prav poseben dan, saj so načrtovali raziskovanje tega obmorskega mesta, kjer so včasih preživeli brezskrbne počitnice.
Pot je bila mirna. Zgovorna Jožica, Frančeva sestrična, je pripovedovala o svojih mladostnih letih, ko se je vsako poletje odpravila na morje, Mito pa je ves čas iskal zanimive podrobnosti na cesti. Ema, najmlajša v družbi, je bila v sedmih nebesih, saj je že sanjarila o tem, kaj vse bo odkrivala.
Ko so prispeli v Koper, sta jih vznemirila lepota starega mestnega jedra in okrasitev mesta z novoletnimi okraski. Stari trg z ozkimi ulicami je bil poln domačih in tujih turistov, ki so uživali v sončnem vremenu. Marjana in Franc sta se spominjala svojih mladostnih let, ko sta se sprehajala po teh ulicah in pila kavo v istem lokalu, v katerem so sedeli. Jožica in Mito sta se odločila za obisk mestnega muzeja, Ema pa je skočila do obale, da bi občudovala velike ladje.
Na terasi restavracije z razgledom na morje so pojedli kosilo. Vse je bilo popolno. Sonce je sijalo, morski zrak pa je prinesel občutek svežine in brezskrbnosti. Ema je bila navdušena nad novoletno okrasitvijo, nad izložbami in mestnim vrvežem. Marjana in Franc sta si naklonila nasmehe ob spominih na mlada leta. Jožica je Mitu pripovedovala stare zgodbe iz Kopra. Po kosilu so se še malo sprehodili ob obali, občudovali portoroške ladje, nato pa so odšli na vlak, ki naj bi jih pripeljal v Poljčane, kjer so imeli parkiran avto, da bi se pripeljali domov.
V Postojni je v vlak vstopil mlad študent, ki je prijazno vprašal, če imajo še kaj prostora v kupeju. Povabili so ga, naj prisede. Kmalu zatem je prišel sprevodnik srednjih let in zahteval doplačilo za vozovnice, ker je bil to brzovlak.
Doplačali so okoli dva evra, študent pa ni imel gotovine. Ponudil je plačilno kartico, a je sprevodnik ni želel sprejeti. Študentu je rekel, da mora izstopiti na naslednji postaji. Študent ga je prosil, naj vzame kartico, ker mora v Ljubljano v šolo. Nekaj časa sta se prerekala, a sprevodnik je bil neomajen.
Do njiju je stopila Marjana, iz denarnice vzela tri evre in jih ponudila sprevodniku rekoč: »V čem je problem? Tu imate tri evre, pustite fanta pri miru!«
Sprevodniku je postalo nerodno, sprejel je le 1,9 evra. Rekel je: »Zakaj ste to storili? Saj bi tudi jaz dal fantu ta denar.«
»Je že v redu!« je dejala Marjana, fant pa se ji je še dolgo zahvaljeval in ji rekel, naj ga spremlja v Ljubljano do prvega bankomata, kjer bo dvignil denar in ji ga vrnil. Odvrnila mu je: »Veste, jaz ne bom nič revnejša za ta denar, ki sem vam ga dala, vi pa ne bogatejši. Sem pa vesela, da sem vam lahko pomagala in vam ni bilo treba izstopiti.«
Vsi so se polni lepih vtisov in dobre volje vrnili domov in se dogovorili, da bodo izlet naslednje leto ponovili.
Justina Strašek, 27. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar