V grlu sem začutil cmok. Stric nikoli ni klical ob tako pozni uri, torej je nekaj hudo narobe. Sprejmem klic in slišim nerazumljivo kričanje. »Hlev gori,« sem končno uspel razbrati. Brez besed sem sedel v avto in odbrzel. Imel sem približno pol ure vožnje do Višjega Dola, kakor imenujemo našo kmetijo.
Ob prihodu me je pričakal žalosten prizor. Skedenj in hlev pod njim sta bila ena sama žareča gmota. Gasilci so se po svojih najboljših močeh trudili z ognjem in reševanjem živali. Kasneje so mi razložili, da je seno zelo težko pogasiti, saj voda odteka z njega, namesto da bi pronicala vanj. Skedenj je bil poln sena, saj smo ravnokar zaključili s spravilom. Gasilcem sem nosil pijačo in po svojih močeh tudi pomagal pri manj nevarnih delih, saj je bilo treba veliko narediti. Vso seno je bilo namreč treba ročno spraviti ven in ga držati na vilah, medtem ko je gasilec nanj usmeril močan curek vode. Le tako smo lahko preprečili ponovni vžig.
Ko so gasilci odšli, je bil že dan. Obupano smo si ogledovali pogorišče. Prvič sem videl dedka jokati. Le kje začeti? Poklical sem prijatelja, če lahko pride s traktorjem (mi ga namreč nismo imeli) in nam pomaga začeti s čiščenjem. Sicer je imel nekaj ur vožnje do nas, a je bil edini, ki sem ga lahko priklical. Vedel sem, da bova sama s stricem bore malo opravila. Njegova starša sta bila takrat že oba v devetdesetih letih. In takrat se pripelje na naše zemljišče avtomobil. In še eden. In še eden. V daljavi sem opazil vrsto traktorjev, ki so bili namenjeni k nam. Bili so ljudje iz sosednjih zaselkov, ki so izvedeli za našo nesrečo. Iz avtomobilov so vzeli orodja in se postavili nasproti nas: »Kako naj začnemo?« so bile njihove prve besede.
Še danes mi v oči silijo solze, ko se spomnim tega trenutka. Prišli so, ne da bi jih kdo klical. Nihče jih ni prosil za pomoč. Kar prišli so. Tiho so stali in čakali na navodila. Začeli smo podirati ostanke ostrešja in čistiti pogorišče. Osemdesetletni sosed se je pripeljal v svojem zvestem fičotu in pomagal po najboljših močeh. V zaselku visoko nad nami so ženske skuhale kosilo in nam ga prinesle točno opoldan. Zvečer je imelo pogorišče že povsem drugo podobo. Ostrešje in seno smo odstranili, odpadlo kamenje tudi. Hlev in skedenj sta bila pripravljena na obnovo.
Ko so sosedje eden za drugim odhajali, smo se jim želeli zahvaliti za pomoč. Na njihov robat način so odvrnili, da se o takšnih stvareh ne izgublja besed. A nam je bila njihova pomoč izredno dobrodošla. Dala nam je zagon za hitro obnovo. Meni osebno je še več pomenil čut za bližnjega, ki so nam ga s svojim prihodom in pomočjo izkazali.
Iztok Trampuž, 30. 6. 2005
Slovenščina 
Italiano 
Magyar