Kakšna pripadnost, kakšen ponos! Pa čeprav nam kateri od pisateljev ni najbolj všeč, čeprav nam katera od gledaliških predstav ali kateri od filmov ne sede in imamo različne okuse za glasbo. Čeprav navijamo vsak za svoj klub, za svojo ekipo, za svojo športno panoga, za svojega najljubšega športnika leta; zimskega ali letnega.
Smo edini narod, ki ima državni praznik in dela prosti dan, ko slavimo kulturo. Ta dan izkoristimo za obisk koncertov, gledališč, muzejev, knjižnic in galerij. Smo tudi edini narod, ki ima državni praznik na dan, ko slavimo šport, čeprav ta dan ni prost. Težko bi v en sam dan stlačili vse športne tekme, derbije, turnirje in lige; take na lokalni, državni, pa tudi na regijski in evropski ravni, da o svetovnih pokalih in prvenstvih sploh ne govorim.
Slovenci tekmujemo praktično že v skoraj vseh disciplinah in največkrat posegamo po visokih, če ne najvišjih uvrstitvah. Ponosni smo vsakič, ko na drogovih zmagovalcev zagledamo slovensko zastavo in ko ob tem s posluhom ali brez grleno pojemo našo himno Zdravljico za najboljše med najboljšimi. Prešeren, ki je tam nekje za mavrico, je ponosen na svoj narod. On je kriv, da imamo Prešernov dan – praznik kulture. Verjetno je sedaj ponosen tudi na fizkulturo, kot so včasih rekli športu, saj njegovi uglasbeni verzi odmevajo domala povsod po svetu.
Kdo smo mi? Športniki tekmujejo, mi navijamo, jaz navijam. Pa ne sama! Slovenija je z mano.
Pred nekaj leti me je zajela kolesomanija. Pravzaprav je za to kriv Primož Roglič, ki je sicer iz sosednjega Zagorja. Trboveljčani tradicionalno nismo ravno najboljši prijatelji s sosedi čez hrib, vendar v tem primeru ni bilo nič narobe, če sem navijala zanj. V tem primeru smo vsi iz Zasavja. Roglič niza neverjetne zgodovinske, prelomne uspehe. In doživlja padce; hude, dobesedne. Medtem ko bi kateri od fuzbalerjev vrhunsko odigral trpljenje med kotaljenjem po travi – najmanj za oskarja –, je on brez kože, z izpahnjeno ramo in zlomljenim vretencem sedel nazaj na kolo in vozil, dokler ni šlo več. Ko zmaguje, trpijo moji sosedje in njihova ušesa, ko pade, jokam in trpim skupaj z njim; bolj potiho.
V času vzpona našega Rogle smo se na socialnih omrežjih našle somišljenice, ki vsak njegov obrat pedal zaznamujemo z deljenjem objav, fotografij in komentarjev. Tiste, ki tudi same komentiramo in z vsakim obratom pedal bolj poznavalsko ocenjujemo taktike ekip, napake ter formo nasprotnikov in našega Primoža. V nekem trenutku smo se odločile, da gremo vso to kolesomanijo, ki včasih res že meji na cirkus, pogledat v živo. Ja, v živo vidiš vse in še več, česar na televizijskih prenosih ne prikažejo. Tudi čustva, vzdušje, marketing ter kruha in iger.
Najprej je bil na vrsti finale kolesarske dirke v Veroni, nato svetovno prvenstvo v italijanski Imoli. Slovenska pentlja za zeleno je vedno nekje vmes. Pa katero od državnih prvenstev. In nato je padla glavna odločitev; na vrsti je legendarni, neopisljiv, nenavadno privlačen in nasploh v superlative odet Tour de France. Ker tam kolesari naš Primož.
Od prvega dne sva na teh kolesarskih dirkah skupaj s Sibilo. Svet je majhen. Nekdanja sošolka mojega partnerja je danes moja neprecenljiva prijateljica. Kasneje se nama je pridružila še Nataša, vmes pa še katera punca, stara 50 let in več. Trio ali kvartet žensk v najboljših letih je postal v nekaj letih popolnoma ubran. Zastave, majice, rekviziti, prevoz z avtobusom ali letalom, v organizaciji agencije ali v popolni samoorganizacij. Gremo, ponosne navijačice iz Slovenije!
Na Tour de France se bomo letos odpravile že četrtič. Lanskoletna Nica je bila sploh nekaj posebnega; Slovenci smo bili na Cote d Azur oziroma na resnično azurno modri obali svetovna velesila. V kolesarskem in navijaškem smislu. Ampak kot pravijo, ko se prvič odpraviš v Savojske Alpe, ugotoviš, da bi jih lahko v času kraljevskih etap Toura z lahkoto preimenovali v Slovenske Alpe. Tam smo točile solze ob padcu in odstopu Primoža, navijale pa smo tudi za vse naše ostale gladiatorje na kolesih, ki med premagovanjem teh klancev res zaslužijo globok poklon, gromek aplavz in huronsko navijanje. Registrskih tablic naše male državice je v primerjavi z ostalimi velesilami enako, če niso naše celo številčnejše.
No, ni čisto tako, da so bile samo slovenske, saj se na neskončne serpentine Tignesa, Alp d Hueza, Col du Graniona in Col du Galibiera zgrinjajo nepregledne množice avtodomov, amaterskih kolesarjev, avtobusov, avtomobilov, kombijev in pešcev. Vsi smo predvsem nori navijači, ki so tja prišli skoraj s celega sveta. Za kolesarji romamo kot za svetim gralom ne glede na jezikovne bariere, barvo kože, indeks telesne mase ali starost. Potrpežljivo ter po navodilih organizatorjev in prijaznih policistov. Izgredov, nešportnih opazk ali celo žvižganja, ko se mimo pripeljejo predstavniki nasprotne ekipe ali druge države, ni. Vsi navijamo za vse. Kako navdihujoče. Tega nisem doživela še pri nobenem drugem športu. Običajno se na tekmah zberejo navijači tistih držav, ki v tem športu tekmujejo, v dvoranskih ekipnih športih pa navijamo mi proti vam, vmes pa buuuu in žvižgi, takrat ko zmaguje nasprotnik.
Ob kolesarskih trasah pa se tare milijonska množica, saj je povprečna razdalja na etapo 150–200 kilometrov. Ko smo se dva dneva pred odločilnim dnevom kraljevske etape z avtobusom vzpenjali po serpentinah Alp d Hueza, smo lahko na vsakem ovinku videli taboriti skupine avtodomarjev s svojimi zastavami. Tako smo se peljali mimo danskega, norveškega in belgijskega ovinka z velikim številom pivskih gajbic, mimo italijanskih zastav, nemškega kotička, Avstrijcev, Nizozemcev, Poljakov, Čehov, Avstralcev, Novozelandcev, Kolumbijcev z glasno glasbeno spremljavo, do ekvadorske, argentinske, kanadske in ameriške zastave. Francozi so kot domačini bolj za vmes. Povsod navdušeno pozdravljanje mimoidočih, glasna glasba, zdravice, vzklikanje, vonj po žaru. Vsi se družimo med seboj, nad 2000 metrov nadmorske višine smo vsi prijatelji, kot bi rekel Prešeren. Ugotovila sem, da združeni narodi nimajo svojega bivališča v newyorški palači, ampak so z vsemi medsebojnimi simpatijami, sprejemanjem drugačnosti, iskrenimi stiski rok, trepljanjem po rami in iskrenimi čestitkami zmagovalcem etap vred prisotni na kolesarskih dirkah.
Sta bila pa glavna dva ovinka naša, slovenska. Eden je bil bolj Rogličev, ki je žal prvič izgubil, drugič in tretjič pa padel in odstopil, drugi pa bolj Pogačarjev, ki postaja svetovni zvezdnik. Hecno, kako se radi delimo. Slovenskih zastav pa toliko, kot jih lahko vidimo le še v domači Planici. Ampak to je bilo v Franciji. Ni ravno za sosednjim ovinkom.
S to pripovedjo sem želela povedati, da smo si Slovenci – sicer razdeljeni na dve skupini – na dvatisočakih francoskih Alp družno delili vodo, pivo in kaj močnejšega, da smo lažje zdržali v hudi vročini na Alp d Huezu ter na dežju in mrazu na Tignesu. Delili smo si tudi malico, spomine, mnenja, nore kostume in navijaško opremo, med neverjetnimi slovenskimi kolesarskimi navdušenci, ki smo bili med seboj zelo poenoteni, pa so se ustvarjala nova prijateljstva. Bili smo ponosni, da svetovni vrh krojijo naši fantje, da imamo dva najboljša kolesarja na svetu in še nekaj izvrstnih pomočnikov, ki lahko osvojijo tudi kakšno etapo.
Če kaj, potem bi si želela takšne vključujoče, spodbujajoče, navdušene in ob koncu, ko zmaga kdorkoli od nas, ponosne Slovenije. Športni duh naj ne bi bil zgolj v telesu, pač pa predvsem v duhu. In slovenski duh je po Prešernovo svetovljanski, širok, odprt in ponosen.
Katja Mikula, 7. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar