Dom upokojencev je okolje, ki ga največkrat povezujemo s starostnimi tegobami, boleznimi, demenco in umiranjem. Vendar ni nujno, da je tako. Tako malo je treba. Kakšna popoldanska urica, nekaj znanih skladbic in otroci. Lahko zgradimo poseben most med starostjo in mladostjo, ko pripeljemo otroke k starejšim v dom in jim ti zaigrajo znane napeve in melodije. To so posebni, čarobni trenutki. Takrat se vsi prisotni znajdemo v nostalgiji in mladosti. Čas se ustavi.
Z glasbo se da marsikaj. Glasba resnično povezuje in združuje. Zdravi, razveseljuje in je univerzalna za vse ljudi vseh starosti.
V glasbenih šolah so nastopi in koncerti del pouka, del izobraževanja, ki otroke in mladino pripravi na oder, nastopanje pred množico, na tremo, spoprijemanje z njo in aplavz, ki da zadoščenje po uspešno odigrani skladbi. Ko pa se odpravimo gor na hrib, kjer je dom naših babic, dedkov, prababic in pradedkov, vemo, da je ta nastop drugačen.
Glasbena šola Trbovlje že kar nekaj deset let vsako leto v prazničnem decembru, pa tudi v spomladanskih mesecih organizira nastop v nekoliko drugačnem okolju. Nastopajoči obiščejo Dom upokojencev Franc Salamon Trbovlje. Tam ni velikega odra, nešteti stoli pa niso pravilno razporejeni po vrstah. Tam je le večja jedilnica, v njej pa star, a še vedno uporaben pianino, kuhinjski stoli in odmaknjene mize, da lahko vanjo pripeljejo starostnike na vozičkih.
Zaposleni se potrudijo, da ima vsak od njih dovolj prostora, da lahko prisluhne nastopu, ki se odvija v popoldanskem času pred večerjo. Repertoar pa … No, tukaj se začne zgodba o čarobnosti, čudovitem medgeneracijskem združevanju ter ljubezni do pesmi, ki so jih peli in igrali že starši in stari starši, katere se prenašajo iz roda v rod in ki nas povezujejo kot narod. Pesmi, katere kot gene prenašamo iz preteklosti in jih predajamo naprej našim otrokom, našim učencem. Skromne pesmice, ki bi lahko v popevkarsko prenasičenem medijskem prostoru utonile v pozabo. Pa ne bodo, dokler jih otroci in stari starši še lahko skupaj zapojejo in zaigrajo.
Vedno nastopajo mlajši učenci, otroci, ki starostnikom že tako ali tako s svojo prisotnostjo pričarajo nasmeh na obraz in ponovno zaiskrijo oči, ki sicer v pozni jeseni življenja običajno izgubljajo svoj sijaj. Učitelji smo med seboj dogovorjeni, da tja pripeljemo manjše skupine, najmlajše soliste, še posebej pa harmonikarje, da zaigrajo kakšno narodnozabavno pesem ali popevko iz njihove mladosti. Ko najmlajši zaigrajo tiste otroške ljudske pesmice, se starejšim med sivo-belimi lasmi in otožnimi pogledi vedno utrnejo iskrene solze nostalgije. Tudi zamrmrajo, zapojejo zraven. Velikokrat vidim njihove tresoče roke, kako so sklenjene v naročju.
Na koncu pridejo vedno na vrsto naši harmonikarji s staro dobro frajtonarico. Raztegnjen meh, znane polke in valčki in že jih zasrbijo roke, zraven pa ploskajo in pojejo. Saj bi tudi zaplesali, pa jih noge ne ubogajo. No, pred leti me je na plesišče jedilnice vseeno odpeljal eden od tam bivajočih gospodov. Prav vidi se, kako jim kri požene po žilah in srce poskoči. Za tistih nekaj minut so spet mladi ter brez bolezni, starostnih težav in tegob.
Za steklenimi vrati običajno vidim še starše otrok, tudi mlajše stare starše, ki imajo v domu svoje ostarele svojce in si tisti dan vzamejo nekaj časa, da pridejo na obisk, s katerim sicer vedno odlašajo. Tudi sama zadnje leto to priložnost izkoristim za obisk mojega tasta Edija, ki sedaj domuje tam. Hvaležna sem osebju, ki skrbi zanj in za vse druge ljudi, ki domujejo v trboveljskem domu upokojencev. Hvaležna sem učencem in njihovim staršem, da pridejo. Zato da zaigrajo, zapojejo, da se podružijo z družinskimi člani, katerih ne vidijo več vsak dan. Marsikateri otrok mi je pred nastopom vesel in ponosen rekel: »Učiteljica, a veste, da me bo prišel/la poslušat teta/babica/pradedek.«
To so prizori, ki dajo navzočim vedeti, da življenje počasi odteka v toku časa. Marsikoga, ki se ga še spomnim, ni več med nami, vem pa, da smo mu z našimi glasbenimi obiski polepšali zadnja leta življenja.
Vsako leto vodim te nastope in pripovedujem o otroštvu, o glasbi ter skladbah njihove in moje mladosti. Marsikateri dementni osebi se utrne nek spomin, zato zapoje, oživi. Bila sem priča tudi kateri bolj žalostni zgodbi. Neko gospo je pogled na otroke popeljal v njene davne spomine in jo čustveno tako razburil, da so jo morali, ko je bila v solzah in je kričala, odpeljati iz prostora.
Vseeno so to lepi trenutki. Takrat se zavem, kako malo je treba, da se čas za trenutek ustavi. Kako malo je treba, da ljudem v zadnjem življenjskem obdobju pričaramo spomine na njihovo mladost, na njihove otroke, na čas, ko so bili zdravi, močni in ustvarjalni. Da za trenutek začutijo veselje, srečo in zadovoljstvo. Takrat ni prostora za bolečine, žalost in zavedanje o minljivosti. To je tisti mali čudež, za katerega sta zaslužena glasba ter prisotnosti otrok in svojcev.
Katja Mikula, 16. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar