Vsakič, ko jo začne pripovedovati, se ji glas omehča, njene oči pa dobijo tisti poseben lesk, kot da bi še enkrat stala med brajdami s škarjami v roki in soncem, ki greje v hrbet.
»Zbrali smo se zjutraj, ko je bila še tema,« začne vedno na enak način. »Na dvorišču se je slišalo ropotanje veder in košev. Nekdo je že kuhal kavo, drugi pa je prinesel svež kruh. Vsak je imel v rokah nekaj svojega – škarje, košaro, rutko za lase. Ko smo krenili proti vinogradu, je bila trava mokra od rose, zrak hladen, na Pohorju pa je že kukalo sonce. Tisti prvi koraki med brajdami so bili vedno čarobni.«
Ko si stopal skozi vinograd, si lahko videl trte, ki so se sklanjale pod težo zrelih grozdov. Jagode so se lesketale v jutranji svetlobi, kot bi same klicale, naj jih nekdo utrga. Delo je bilo naporno – upognjen hrbet, lepljive roke in košare, ki so postajale vse težje. A v resnici se ni zdelo težko, ker so delali skupaj. »Če je nekomu zdrsnila košara, so mu jo drugi dvignili. Če je kdo zaostal, smo počakali. Če je bil kdo utrujen, ga je sosed spodbudil: ,Še malo, pa bo vse za nami.’«
Med delom ni manjkalo hudomušnosti. Moški so se šalili, kdo bo letos stisnil več grozdja, kot ga bo pojedel, ženske so si pripovedovale zgodbe iz vasi, otroci pa smo skrivaj tekmovali med seboj, kdo bo našel največjo jagodo.
Nekoč se je zgodilo, da je stric skrbno polnil svojo košaro, v resnici pa je vanjo zmetal še pol grozdja, ki ga je našel ob poti, in se ob tem delal, da je najhitrejši delavec. Ko so tehtali košare, so vsi takoj ugotovili, da nekaj ne štima, in vinograd se je kar tresel od smeha.
In potem je prišel trenutek, ki ga je mami opisala z največ topline – trenutek, ko je nekdo zaklical: »Pavza!« Vsi so odložili škarje in se usedli kar v travo. Odprle so se košare s kruhom, klobasami in sirom. Od enega do drugega so krožile steklenice lanskega vina. Nikomur ni bilo mar, kdo je prinesel več in kdo manj – vse je postalo skupno. »Takrat se je zdelo, da smo vsi eno,« pravi mami. »Mladi in stari, sorodniki in sosedje – vsi smo delili isto sonce, isti kruh in isto veselje.«
Popoldne, ko je sonce začelo padati proti Pohorju, se je v vinogradu umirilo. Koše so odnesli k preši, kjer je grozdje oddalo svoj sladek sok. Na dvorišču je zadišalo po sveže stisnjenem moštu, po zraku pa se je širil prijeten vonj po jeseni. Ljudje so bili utrujeni, na rokah so bili žulji, a na obrazih je bila tista toplina, ki pride samo po skupnem delu.
Najlepši del pa je šele sledil. Ko se je dan prevesil v večer, so se vsi skupaj zbrali v hiši. »Miza je bila polna,« se spominja mami. »Pečenka, krompir, domač kruh, jabolčni zavitek. Vsi so sedeli skupaj, smeh je odmeval po sobi, pesem je našla prostor med jedmi in kozarci. Nihče ni gledal na uro, nihče ni meril, kdo je pojedel več ali spil manj. V tistih trenutkih si začutil, da smisel življenja ni v tem, kar imaš, ampak v ljudeh, ki sedijo ob tebi.«
Ko to pripoveduje, vedno dodaja, da na trgatvi v Ritoznoju ni šlo le za vino. To je bila šola življenja. »Naučila nas je, da je vsak grozd pomemben, tako kot tudi vsak človek. Da je delo lažje, ko ga deliš. Da se pravo bogastvo ne skriva v polnih sodih, ampak v tem, da znaš s sosedom in prijateljem stopiti skupaj.«
Zala Krupljan, 19. 8. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)