To ni bil nemir mestnih ulic, temveč tisti prijeten utrip, ko je narava klicala k delu. Na poljih je bilo čedalje bolj mirno, a sadovnjaki so šele tedaj zares oživeli. Jablane, obložene s težkimi rdečimi plodovi, so čakale na pridne roke.
Moja babi je imela navado, da se je vsako leto skupaj s prijateljicami odpravila pomagat sosedi, ki je imela sadjarsko kmetijo. »Veš, otrok moj,« mi je večkrat rekla, »ko pride čas obiranja, ni važno, čigava so jabolka. Pomembno je, da se delo opravi in da pomagamo drug drugemu.« In res, zanje to ni bila samo obveznost, ampak praznik, ki je dišal po domačiji, prijateljstvu in medsebojni povezanosti.
Ženske so se že navsezgodaj zbrale. S sabo so prinesle rute, predpasnike in košare. Na dvorišču so se pozdravile s toplimi objemi, kot bi se videle po dolgem času, čeprav so se dan prej srečale v vasi. V njihovih glasovih je bilo slišati nekaj posebnega – tisto medsebojno toplino, ki se rodi le, kadar si ljudje znajo vzeti čas drug za drugega.
Ko so stopile v sadovnjak, so lahko občutile vso lepoto jeseni. Listi so šelesteli pod nogami, zrak pa je bil hladen, a prepojen s sladkim vonjem po zrelih jabolkih. Ženske so se razporedile med vrstami dreves in začele z delom. Ena je nežno obirala plodove in jih polagala v košaro, druga jih je skrbno razvrščala po velikosti, tretja pa jih je prinašala do zabojev.
Noben plod ni bil premajhen ali nepomemben. Tudi tisti z majhno lisico ne. Slednjega so znale uporabiti – za čežano, sok ali zavitek. »Nič se ne sme zavreči,« je rekla babi in s tem izrazila spoštovanje do narave, ki jim je podarila sadove.
Med delom so se pogovori razcveteli kot cvetovi spomladi. Govorile so o družinah, o veselju in skrbeh, o starih časih, ko so kot dekleta še same hodile obirat. Kadar je pogovor postal preveč resen, je katera od njih povedala kakšno šalo in vse so se zasmejale tako glasno, da je odmevalo med drevesi. Bilo je, kot da bi jablane prisluhnile in se s svojimi plodovi veselile skupaj z njimi.
Za otroke, ki smo kdaj prišli naokoli, je bil to pravi praznik. Medtem ko so one obirale, smo mi nabirali jabolka, ki so padla na tla, in se skrivali za zaboji. Najlepše pa je bilo, ko je babi iz košare skrivaj vzela eno jabolko, ga obrisala s predpasnikom in mi ga podala: »Na, poskusi. To je jabolko, ki ima okus po domu.«
Ko je sonce začelo zahajati in so polni zaboji čakali na vozove, so se ženske usedle na klop pred hišo. Ena je prinesla kavo, druga krožnik peciva, tretja pa steklenico domačega soka. Ob pogledu na utrujene, a srečne obraze je bilo jasno, da to ni bil samo delovni dan – bil je dan skupnosti.
Moja babi je vedno rekla, da se pravo bogastvo ne meri v denarju, ampak v številu rok, ki se ti pridružijo, ko jih potrebuješ. In v tistem jesenskem času je to bogastvo sijalo na vsakem obrazu.
Obiranje jabolk ni bilo le delo. Bilo je vezivo med ljudmi, ki je služilo kot opomin, da je življenje lažje, ko se ga deli.
Ko danes pomislim na Novo vas in na tiste jesenske dni, se mi v srce naseli mir. Vem, da sem skozi te zgodbe prejela nekaj dragocenega – zavest, da je tradicija nekaj, kar ne živi le v knjigah, temveč v dejanjih.
Ustvarile so spomine, ki dišijo po jeseni, občutek varnosti, ki ga da le domačija, in tisto tiho gotovost, da nikoli nisi sam, dokler imaš ob sebi ljudi, ki so pripravljeni stopiti skupaj.
In prav zato jabolka zame niso le sadje. So simbol otroštva, topline in prijateljstva, ki nikoli ne mine.
Zala Krupljan, 16. 8. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)