5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Trije popotniki, ki jih je povezovala strast do odkrivanja novih krajev, so si zaželeli nekaj drugačnega od hribovskih poti in obale, ki so jih vajeni v Sloveniji. »Enkrat moramo skupaj doživeti Benetke,« je vztrajala Lidija in tako so sedli v avto ter se podali proti lagunskemu mestu.

Že prvi trenutek, ko so stopili z vlaka na postajo Santa Lucia, so jih objeli vonj morja, vlažen zrak in šumenje gondol, ki so nežno udarjale ob robove kanalov. Prijatelj je navdušeno šepnil: »Kot bi stopili v sliko.« Marko, vedno nekoliko bolj prizemljen, je dodal: »Samo da ne bo preveč turistično.« Lidija se je nasmehnila. Prav to ravnovesje med pričakovanji in zmernostjo jih je vedno držalo skupaj.

Ko so se izgubili v ozkih ulicah, so hitro začutili poseben utrip mesta. Pri Benetkah ne gre le za razglednice in gondole, ampak tudi za vonj po sveže pečenih piškotih iz majhnih pekarn, glasove domačinov, ki v dialektu klepetajo na tržnici Rialto, za starce, ki s počasnimi koraki nesejo vrečke z zelenjavo čez mostičke. Gre tudi za turiste, množice slednjih, ki so se prerivale proti Trgu sv. Marka.

»Poglejte,« je rekla Lidija in pokazala na majhno trattorio v stranski ulici, kjer je stala tabla z napisom: Menu del giorno – 12 evrov. Brez pomisleka so se usedli za mizo. Namesto da bi šli v katero od dragih restavracij, so izbrali preprostost – krožnik testenin, kozarec hišnega vina in nasmeh natakarja, ki jim je povedal, da je lokal v lasti družine že tri generacije. Hrana je bila preprosta, a srčna, prav tako kot njihov odnos do življenja: uživati v majhnih stvareh, ne pretiravati, pustiti, da te kraj sprejme takšnega, kakršen si.

V dneh, ki so sledili, so raziskovali skrite kotičke. Izognili so se dragim gondolam in se raje vkrcali na vaporetto, javni vodni avtobus, kjer so sedeli med domačini. Občutek je bil bolj pristen – veter jim je kuštral lase, medtem ko so pluli mimo otokov Murano in Burano. Na Buranu so se sprehajali med pisanimi hišami in se spraševali, kako bi bilo živeti tukaj, v miru, daleč od gneče.

A vsak večer, ko so se utrujeni vračali v majhen apartma, ki so ga najeli, je pogovor skrenil k istemu vprašanju: »Bi lahko živeli tukaj?« Lidija je najprej z vnemo prikimavala, a ko je z balkona opazovala domačine, ki so hiteli domov s torbami, in gondoljerje, ki so po napornem dnevu tiho zaklepali svoje čolne, jo je spreletelo: Benetke so čudovite, a niso njihov dom.

Marko je te pomisleke izrazil na glas: »Veš, tukaj je vse lepo, a občutek imam, da so Benetke kot dragocen biser – bleščeče, a tudi krhke. Lepo jih je obiskati, a ne moreš biti tukaj vsak dan. Naš vsakdan ima drugačen ritem.«

Zadnji dan so se odpravili še na Trg sv. Marka. Sonce je obsijalo pročelje bazilike, golobi so krožili nad njimi in za trenutek so bili vsi trije povsem tiho. Čutili so veličino trenutka, hkrati pa tudi tiho nostalgijo po domu. V srcu so vedeli, da jih čaka nekaj posebnega – ne le spomini na Benetke, temveč tudi spoznanje, da so prav zaradi svojih korenin lahko zares svobodni kot popotniki.

Ko so se z vlakom vračali proti Sloveniji, je prijatelj pogledal skozi okno in rekel: »Najlepše pri potovanjih je to, da se na koncu vrneš tja, kjer te čakajo domači obrazi.« Lidija se je nasmehnila, Marko pa je dodal: »Potovanja so dar – pokažejo ti svet, a še bolj to, kam zares spadaš.«

In tako so se vrnili – polni vtisov, polni hvaležnosti. Naučili so se, da lepota sveta še močneje zasije takrat, ko veš, da imaš nekje svoje zavetje. Dom namreč ni nasprotje potovanj, temveč njihov smisel.

Zala Krupljan, 10. 8. 2025