Pozna ura je bila kot nalašč za potepe mnogoterih mestnih živali. Na križišču Kajuhove in Povšetove ulice naju je ustavil rdeč semafor.
Med čakanjem na zeleno luč je iz grmovja ob pločniku pokukal prav poseben nočni pustolovec – velik in precej zavaljen jež. Pogumno se je odpravil proti Štepanjskemu naselju, ne meneč se za to, da mu pot prečka precej prometno križišče. Odločno je zakorakal naravnost pred mamin avto in suvereno nadaljeval svojo pot.
Z mamo sva se takoj strinjali, da morava nekaj ukreniti, saj je obstajala velika verjetnost, da jež tega podviga ne bo preživel. Na srečo sva bili v tistem trenutku edini v križišču, zato sem kot sovoznica hitro skočila iz avta in ukrepala. Nekaj sekund sem razmišljala, kako naj primem bodečo žival, nato pa sem si hitro slekla jopo in jo ovila okoli njegovega debelega trebuščka.
Ker nisva bili več sami na cesti, je mama odpeljala naprej in me počakala pri naslednjem ovinku. Ježa sem previdno dvignila in ga odnesla čim dlje od križišča – v zaraščen del blokovskega naselja. Morda si te destinacije ne bi izbral sam, a v tistem trenutku je bila zanj zagotovo varnejša. Poiskala sem mamin avto in z olajšanjem sva nadaljevali pot.
Tako je potekalo reševanje kodeljevskega ježa, za katerega upam, da se v podobne pustolovščine ni več spuščal – ali pa so se te srečno končale. Morda zdaj s svojimi potomci varno prebiva nekje v okolici Kodeljevega ali Štepanjskega naselja.
Tavi Šifrer, 10. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar