Poberem prijatelja Tilna Bobka in iz Maribora se odpeljeva do Ruš, to je bližnjega kraja, od koder vodi na vrh Pohorja čudovita planinska pot. Zanjo ve le malokdo, zaradi česar se lahko človek resnično naužije miru in pristnega objema narave.
Že po nekaj minutah hoje prijatelj mimogrede omeni, da ga nekaj ščipa v kolenu. Nič hujšega, najbrž od neprespane noči, v kateri je zaradi zabave, ki se je zavlekla do jutranjih ur, le za kratek čas zatisnil oči. Saj bo šlo, telo se mora le ogreti in prebuditi!
Do Areha sem ga še nekajkrat slišala omeniti koleno, a v resnici temu nihče od naju ni posvečal velike pozornosti. Pogovor je nanesel celo na šalo, češ, ali ima zavarovanje Planinske zveze Slovenije, v primeru, da bo morala priti ponj gorska reševalna služba.
»Raje grem po vseh štirih, kot da me pride kdo iskat!« se je hvalil in režal.
Popila sva čaj, pojedla štrudelj, kot se za prava planinca spodobi, in jo mahnila v dolino – po krožni poti, ki naredi še dodatnih pet km, saj je bila vendar kičasto sončna nedelja! Po ravnini sva jo mahnila kot za šalo, ko pa se je pot začela spuščati …
Ponosna in navdušena nad idejo, da sva se odločila v današnji dan vnesti barve domače narave, sva najprej govorila eden čez drugega … Nato se je vse bolj slišal moj glas, njegov je le tu in tam kaj zamomljal v znak potrditve … Dokler se ni slišal le še moj …
»Tilen, me sploh poslušaš? Tilen?« Če se ne bi obrnila, sploh ne bi opazila, da se je njegov korak bistveno upočasnil in je bil bolj podoben prevračanju čez palice kot hoji.
Do doline naju je ločilo še šest kilometrov in postajalo je vse bolj jasno, da se bo Tilnov korak kmalu dokončno ustavil.
»Saj bo šlo, nekako bo šlo,« je prepričeval bolj sebe kot mene, z obraza pa mu je bilo moč razbrati, da odšteva vsak meter poti.
Prispela sva do ceste – možnost za hitrejši povratek! Če bi le kdo pripeljal … Osamljene poti v takšnih situacijah naenkrat niso več prav nič prikladne.
»Poglej, avto gre!« zakličem in njegov obraz zasije od olajšanja. Postavila sva se ob rob in jaz sem veselo pomahala vozniku. In mahala … In mahala … Dokler avto ni izginil za naslednjim ovinkom. Kaj res? A res ni videl, da sem mahala? A je res pravkar odpeljal mimo naju, ne da bi sploh zmanjšal hitrost? Nikakor nisem mogla razumeti in nadaljnje pol ure sem se bolj kot s Tilnovim stokanjem ubadala z vprašanjem, kako je lahko tako brezbrižno odpeljal.
»Nuša, še en avto gre!« Še preden bi se utegnila obrniti, je avto ustavil ob nama.
»A vaju peljem? Dajta, pridita, da ne bosta hodila.« Se to res dogaja? Hitela sem razlagati, da se je prijatelj poškodoval in ga boli koleno, a gospoda sploh ni zanimalo. Ko sem ga vprašala, ali res lahko, je zaklical:
»Seveda, dajta no, jaz rad pomagam ljudem! Bo sedel kdo spredaj ali bi oba zadaj? Kakor vama je ljubše!« Želela sva vstopiti, a so bila vrata zaklenjena.
»Oprostita, avto je povsem nov, ne vem, kako ga odkleniti.« Tilen mu je spretno objasnil uporabo stikal in ko sva odprla vrata, je bila resnica več kot jasna – avto je bil tako nov, da v njem najbrž še nihče ni sedel – brez ene same umazane pikice! Pogledala sem svoje pohodne čevlje, pomislila, da bi se sezula, a so bile hlače ravno tako blatne do kolen. Začela sva se opravičevati …
»Ah, dajta no, komu pa mar za čistočo, če potrebujeta pomoč! Dajta, prisedita! Če bo umazan, ga bom pač kasneje očistil.« Povedal nama je, da mu je ime Matjaž in je na poti v službo, a naju z veseljem odpelje, kamorkoli pač morava priti.
In naju je res. Še enkrat sva se mu opravičila za blatne odtise na sedežih povsem novega avtomobila, on pa je še naprej zamahoval z roko.
»Nikar se ne zahvaljujta. Zaradi vaju zdaj vem, kako se odklenejo zadnja vrata! Tu zgoraj živim, oglasita se kdaj, če bosta še kaj hodila po teh koncih!«
»Prideva in prineseva kavo, da vam povrneva za vašo pomoč.«
»Ne, ne, ne pijem kave. Kar tako pridita. Na obisk. Zdita se prijetna družba. Pa srečno!«
Z dobro voljo v srcu nama je pomahal v pozdrav, jaz pa sem nekaj trenutkov le stala na mestu in razmišljala, kako neverjetno moč imajo »drobna« dejanja. Prav res – na videz drobna, mimobežna, v svojem bistvu pa vredna več, kot bi stal najdražji taksi. Zbudijo vero, da naš svet polnijo pristni in dobrosrčni ljudje, iskreni in vredni zaupanja!
Nuša Maver, 5. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar