Ko sva s prijateljem prisopihala do Koče pri Triglavskih jezerih, se je gladina Dvojnega jezera še skrivala v senci mogočnih gora. Prehodila sva greben Velikega špičja, pomalicala pri Zasavski koči na Prehodavcih ter nadaljnji dve uri črpala brezmejno magijo narave v Dolini Triglavskih jezer.
Dan se je prevešal k popoldnevu, pred nama pa se je ponovno odprl pogled na Kočo pri Triglavskih jezerih, pri kateri sva se mislila le za trenutek ustaviti ter s hladno vodo napolniti prazne plastenke. Čeprav po vremenski napovedi ne bi smelo priti do večjih sprememb, je narava kot že mnogokrat pokazala svojo skrivnostno moč in iznenada nad dolino zgrnila temen oblak. Sončne žarke sta zamenjala močno deževje in grmenje, nebo se je obarvalo s strah vzbujajočimi bliski. Še pravi čas sva se zatekla v kočo ter se pogrela z vročim čajem. Koča se je bliskovito napolnila. Nekateri smo imeli srečo, spet drugim nevihta ni prizanesla in so pod streho pritekli premočeni do kosti.
»Ali lahko prisedemo?« Dvignila sem pogled in ob najini mizi je stala zadihana družina – oče, mama in dva majhna otroka. Brez pomislekov sem odskočila s klopi, naredila prostor in povabila otroka k sebi. Mama je skušala dečku z mokrimi dlanmi osušiti lase, oče je deklici že nosil topel čaj. Stisnilo me je pri srcu, glavo pa so napolnila vprašanja … Ali imajo kakšna suha oblačila? Kaj pa malico? Kako bi lahko nasmejala ta prestrašena otroška obraza? Komaj sem sledila mislim, vprašanja so kar butala iz mojih ust, roke pa grabile po nahrbtniku, da bi videla, ali se v njem skriva kaj uporabnega. Našla sem majico, ki je bila sicer že preznojena, a suha. Prosila sem še prijatelja, da pobrska med svojimi rečmi – tudi on jo je imel! Sleči sem želela še svojo majico, a sta starša vztrajala, da sta dve dovolj, samo da v nekaj suhega preoblečeta otroka. Otroška obraza sta bila še zmeraj otožna. Če ju že ne morejo pogreti oblačila, ju lahko gotovo srce! Pogovor je nanesel na blejsko kremšnito, ki v dolini čaka pogumne planince, ki prestanejo nevihto, pa na neustrašne risane junake in gozdne škrate …
»Pozno je že, morala se bova odpraviti,« me je opomnil prijatelj. Imel je prav, bližala se je nova nevihta, pred nama pa sta bili še dve debeli uri hoje. Čeprav mi je majica, ki sem jo posodila dečku, ogromno pomenila, nisem imela srca, da bi jo odnesla s seboj v dolino. Planinci smo dobri ljudje, zato sem staršema brez pomislekov zaupala, da bosta majici po koncu njihove prve »taprave« planinske dogodivščine nekako prispeli do Maribora. Izmenjali smo si podatke, dečku, ki mi je zlezel pod kožo in bi ga najraje naložila v nahrbtnik ter odnesla s seboj v dolino, sem še enkrat razkuštrala mokre lase ter družini pomahala v slovo.
Minil je teden in za njim naslednji, dopustniški dnevi so se prelivali eden v drugega in zgodba s Triglavskih jezer je bila že skoraj pozabljena. Ob vrnitvi domov je nabiralnik še komaj dihal od natlačenih reklamnih letakov, pred vrati pa me je čakal paket …
Že med odpiranjem je v moje nosnice zataval prijeten vonj mehčalca, za tem pa se je pogled ustavil na dveh skrbno zloženih majicah. Toda nekaj se je skrivalo pod njima … Raztrgala sem papir in našla obesek majhnega črnega kosa z napisom »Vsemu bom kos!« ter preložen listek papirja. Ker besed ne gre povzeti, zapis navajam dobesedno:
Draga Mariborčana,
hvala vama za vso prijaznost, ki sta jo namenila naši družini v Koči pri Triglavskih jezerih. Zaradi vaju je celotna izkušnja otrokoma pa tudi nama ostala v zelo lepem spominu. Še enkrat se je pokazalo, da smo Štajerci res najboljši! Lep pozdrav od celotne družine, če bosta pa kaj hodila po naših koncih, pa sta dobrodošla!
Začela sem ga brati na glas, a je proti koncu besede prekinil cmok v grlu. Saj vendar nisva naredila nič takšnega … Samo nekaj, kar bi najbrž storil vsak, ali pač? Samo … Posodila sem majico. In se zabavala z otrokoma, za kar bi se pravzaprav jaz morala zahvaliti njima, saj sta v že tako čudovit dan dodala še neprecenljiv občutek otroške radosti.
Ganjena. Hvaležna. Bogatejša za opomnik, kako malo je včasih treba. Bogatejša tudi za spoznanje, da svet ni samo črn, da človek še zna biti brat človeku, da je še zmeraj vredno zaupati … Da smo Slovenci dobri ljudje! Prav res, kako malo je v resnici treba … In kako prazno ostaja srce tistih, ki ne ponudijo roke in pogled raje obrnejo stran, v prepričanju, da se jih tegobe drugih tako ne bodo dotaknile ter jim povzročile skrbi ali bolečine. A dotaknila se jih ne bo niti sreča, ki bi jim bila podarjena z nasmehom in preprostim, a iskrenim »HVALA« pomoči deležnega, in bi bila mnogo večja od njihove lastne.
Ne, te sreče ni moč kupiti, ni je moč najti med izložbenimi policami. Je vsem na očem, a je hkrati nevidna. Naše srce zapolni, ko o vračilu nehamo razmišljati. Dobro se z dobrim vrača!
Nuša Maver, 5. 2. 2025