Luči pred zadnjim vhodom so le rahlo brlele in niso dajale dovolj svetlobe za varen korak obiskovalcev, kaj šele da bi sprehajalcem že s parkirišča jasno kazale, kaj se dogaja na stopnicah, ki so vodile do zadnjih vrat.
Samo še kakšna minuta je manjkala do otvoritve, zato sta mlada novinarka in njen partner, ki ji je takrat delal družbo, hitela proti veliki stavbi, da bi ujela omenjeno slikarsko razstavo – eno od njenih prvih novinarskih nalog v novi novinarski hiši. Napotila sta se proti glavnemu vhodu, ki je bil lepo razsvetljen, a sta s kotičkom očesa opazila, da se pri zadnjem vhodu nekaj dogaja. Nekdo je ležal pod kratkim naborom stopnic, ki so vodile v stavbo. Le kdo je tam?
Se je kakšen »pijanček« preveč napil in je malce zadremal na tleh? Ali tam kdo čaka v zasedi? Tudi to ne bi bilo nemogoče v tem času. Ali pa se je nekomu nekaj dejansko zgodilo? Mladi novinarki ni bilo vseeno in malce jo je bilo strah, a to ju s partnerjem ni ustavilo, da bi stopila do stopnic in dejansko pogledala, kaj se tam dogaja.
Na tleh sta zagledala starejšo gospo. Šopek, ki ga je očitno želela nesti umetniku, ki je tisti večer razstavljal, je ležal daleč stran, ves polomljen in pomečkan. V nič boljšem stanju ni bil njen dežnik. Njen rjavkast plašč pa je bil umazan od luž in peska, pomešanega z dežnimi kapljicami. Pomagala sta se ji postaviti na noge in opazila, da se je kar močno poškodovala. Iz arkade ji je tekla kri in tarnala je, da jo bolita roka in noga. Bila je zmedena in vidno prizadeta.
Čeprav mladi novinarki ni bilo vseeno, je morala opraviti svoje delo in je partnerja poprosila, naj pokliče rešilca in malce počaka ob gospe, ter stekla v notranjost stavbe. Otvoritev se je že začela. Mladenič, njen partner, Gregor Potokar, pa je nesebično pomagal gospe. Poklical je rešilca in ji nato pomagal, da je s svojega telefona poklicala svojo prijateljico. Z njo se je pogovarjal, jo podpiral in miril, dokler ni pripeljalo reševalno vozilo, in ji nato pomagal vstopiti vanj. Reševalcem je povedal, kaj se je zgodilo.
Gospa, ki je želela obiskati razstavo svojega nečaka, kot je povedala, je v poltemi stopala po stopnicah. Zaradi mraka jih ni prav dobro videla, poleg tega so bile spolzke od dežja, njen korak pa nesiguren, zato je padla z vso silo na tla. Sama se ni zmogla pobrati in rekla je, da bi najbrž še dolgo tam ležala, če je ne bi opazil mlad par.
Ko sem Gregorja vprašala, zakaj ji je pomagal in z njo celo počakal, dokler ni pripeljal rešilec, se mu je zdelo neumno, da ga to sploh sprašujem. »Kaj pa naj bi naredil? Gospa je bila poškodovana in zmedena, seveda je nisem želel pustiti same,« je odvrnil, kot bi bilo to nekaj najbolj logičnega in prav nič posebnega.
Ko sem ga vprašala, kaj pa bi storil, če bi namesto urejene starejše gospe tam ležal vinjen možakar, ki bi se na tleh znašel zaradi svoje krivde, pa je brez oklevanja odvrnil, da bi tudi njemu pomagal, če bi se poškodoval, saj je vsak človek vreden pomoči, če jo potrebuje. In ravno zaradi ljudi s takšnim pogledom na svet je ta zagotovo vsaj za odtenek lepši.
Maja Horvat, 28. 1. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar