Ljudje so me gledali postrani – že sem bila vajena teh izrazov prezira, nerazumevanja, morda celo strahu. V 80-ih v rajnki Jugoslaviji pač nisi smel preveč izstopati.
Čakala sem trolo številka 6, ko sem zagledala suho žensko srednjih let, ki se je opotekala in lovila za drog luči. Njeno bledo lice in prazne oči so v meni takoj vzbudili občutek tesnobe. Ljudje so jo opazovali z enakim izrazom, kot so gledali mene – s posmehom, z nejevero, kot da ne obstaja. Nihče se ni niti premaknil.
V hipu mi je skozi misli švignila misel na mojega očeta. Infarkt ga je zadel na avtobusni postaji, ljudje so ga obšli, ker so mislili, da je pijan in leži na tleh kar tako. Če takrat ne bi njegov sodelavec, ki je prišel mimo, poklical reševalce, bi ga morda izgubila. Dolgo je baje ležal tam, so rekli očividci. Ta spomin me je prešinil skozi srce.
Stopila sem do nje in jo prijela pod pazduho. »Gospa, ali je vse v redu?« sem jo vprašala.
»Vrti se mi … Moram domov … Na trolo številka tri … Tam imam zdravila …« Njene besede so bile šibke, glas komaj slišen.
»Pokličem rešilca,« sem rekla in pogledala proti pošti, kjer so bili javni telefoni, saj drugega nismo imeli.
»Ne, prosim, samo do avtobusa …« Njene roke so bile hladne, noge omahljive.
Avtobus številka tri je pripeljal in skoraj sem jo morala nesti po stopnicah, da je sedla na prvi prosti sedež. Ljudje so strmeli. Kot da ne morejo verjeti prizoru – rockerska mladina pomaga nemočni gospe. Nekateri so zmajevali z glavami, drugi so se delali, da ne vidijo.
»Zdaj lahko greš,« mi je rekla, ko sva se usedli.
»Ne grem nikamor,« sem odločno odgovorila. »Peljala vas bom domov.«
Peljali sva se v tišini. Voznik je v vzvratnem ogledalu opazoval dogajanje, kot da preverja, ali je vse v redu. Ko je ustavil, je celo počakal malo dlje, da sva brez naglice izstopili. Po stopnicah sem jo skoraj nesla, dokler nisva prišli do njenega stanovanja.
Takoj je segla po zdravilih. Počasi se ji je barva vrnila v obraz, roke so se nehale tresti. Vdihnila je globoko, kot da je spet dobila življenje.
Ko sem vstala, da bi šla, me je pogledala naravnost v oči. »Oprosti, mogoče te bo to prizadelo, ampak … grozno izgledaš. Če bi te srečala kje drugje, bi rekla, da bi me prej oropala, kot mi pomagala. Kako, da si mi pomagala prav ti? In nihče drug?«
Nasmehnila sem se. »Ne vem … Tako sem vzgojena. Če ne bi pomagala, bi imela slabo vest.«
Iz torbice je potegnila nekaj denarja in mi ga ponudila. »Za tvojo prijaznost.«
Zmajala sem z glavo. »Ne, hvala. To ne bi bila prava pomoč.«
Nasmehnila se je, prvič resnično in toplo. Ko sem odhajala, sem v srcu nosila občutek, da sem naredila nekaj prav. Morda me svet ne razume, morda me sodi po videzu, a jaz sem vedela, kdo sem.
In to je bilo dovolj.
Silva Požlep, 10. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar