Bila sem prepričana, da bo to novo poglavje prineslo radost, ustvarjalnost in priložnost za spreminjanje življenj. A kmalu sem odkrila, da tudi svet, kjer naj bi se rodila upanje in mladi potencial, ni bil brez senc in izzivov.
Prve tedne sem z neomajno vero stopala v službo. S svojo energijo sem pripravljala učne načrte, iskala načine, kako spodbuditi radovednost mladih in jim ponuditi ne le znanje, ampak tudi podporo in zaupanja vreden vzor. A že kmalu se je nad oblaki razkrojila resničnost: moja vodja, ki naj bi me podpirala, tega ni znala. Namesto da bi sodelovala in spodbujala, me je obsojala. Med mladimi so se začeli porajati delčki nezaupanja, zaničevanja in zavisti, kar je postopoma preoblikovalo naše skupne dni v vsakodnevni boj.
Vsak dan sem z naraščajočo žalostjo prihajala v službo. Občutek osamljenosti in nemoči je rasel, ko sem spoznavala, da mi nihče ne prisluhne, da sem zgolj tarča nezrelih in sebičnih ambicij. Kljub temu pa se je v tej temi pojavil nežen žarek – mlada mama iz Makedonije. Bila je drugačna: njena vera, oblačila in način življenja so jo ločevali od večine, a njena pristnost je sijala brez zadržkov.
Opazila sem, da se vsak dan sooča z resničnimi težavami – prevozom v službo, skrbjo za majhne otroke, ki ji dajejo občutek ranljivosti in hkrati moči. Nekega jutra sem opazila, da se vozim mimo njenega doma in v trenutku sem se ji iskreno odločila ponuditi prevoz. Njene oči so se razširile od presenečenja, ko je začudeno vprašala:
»Zakaj mi pomagaš?«
Mirno sem se nasmehnila in odgovorila: »Ker se vsak dan vozim mimo tebe in zakaj ti ne bi olajšala vožnje? V tebi vidim iskreno osebo, ki si zasluži podporo. Lahko si deliva stroške, če želiš; če ne, bom imela vsaj družbo za ti dve uri vožnje na dan.«
Besede so se ji svetlikale v očeh, a čez trenutek je dodala z rahlo grenkobo: »Pred kratkim sem že prosila drugo sodelavko za isto – sprva je pristala, a sem kmalu ugotovila, da ni iskrena. Vedno sem se počutila le kot neka obveznost in sčasoma sem rekla, da se bom vozila z javnim prevozom sama. Boli me le, ker mi ni iskreno rekla, da ji je pomoč odveč, seveda ne bi zamerila.«
Najina prva skupna vožnja je bila kot začetek novega poglavja. Med vožnjo sva si izmenjevali zgodbe iz življenja, trpljenja in upanja. Spoznala sem, da prihaja iz mirne, a dinamične družine, kjer so spoštovanje, ljubezen in medsebojna pomoč vedno na prvem mestu. S svojo toplo naravo mi je odprla srce in ponudila modrost, ki sem jo potrebovala v tistem težkem času.
Vsak dan, ko sva se srečali na parkirišču, sem začutila, da v njej ni le sodelavka, ampak prijateljica, učiteljica in svetovalka. Z razumevanjem in potrpežljivostjo mi je pomagala prepoznati in ozavestiti moje lastne blokade. S svojo modrostjo me je usmerjala, da premagam občutke negotovosti in žrtve, ki so segali globoko v moje otroštvo. Postopoma sem začela verjeti vase in to je, kljub vsemu trpljenju, prineslo preboj, ki sem ga že dolgo čakala.
Kljub temu da so se razmere na delovnem mestu poslabševale, mi je njena pomoč dala moč, da sem ostala zvesta sebi. Vedno sem se spominjala, da poštenost in nesebična pomoč niso le besede, ampak življenjsko načelo, ki osvetljuje najtemnejše dni. Ko sem se odločila zapustiti organizacijo in poiskati nove priložnosti, sem s hvaležnostjo delila njeno zgodbo z direktorico, ki je prav tako začutila, da je v teh trenutkih prava podpora ključna.
Danes, ko gledam nazaj, se zahvaljujem vesolju, da sem srečala to izjemno osebo. Njena prijaznost me je naučila, kako pomembno je biti pošten, zvest in nesebično pomagati sočloveku. Z vsakim dnem se trudim vračati njeno dobroto – bodisi s pomočjo pri tehničnih izzivih bodisi z delitvijo doma pridelane hrane.
Njena zgodba me je naučila, da tudi v najtemnejših trenutkih vedno obstaja iskrenost, ki lahko preživi vse ovire in spremeni življenje.
Silva Požlep, 10. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar