Je strasten ljubitelj gora in kot vsako jutro se je tudi tisto zimsko jutro odpravil na pohod, željan svežega zraka in tistega občutka svobode, ki ga je našel le na gorskih poteh. Sneg je mehko prekrival stezo, veter je zavijal med skalami in pihal skozi njegovo bundo. Kljub ostrini mraza ga je preveval notranji mir.
Nenadoma je skozi tišino prodrl krik. Krik, ki ni bil del narave, ki ni pripadal vetru ali gorskim pticam. Zdrznil se je, srce mu je sunkovito poskočilo. Zvok je bil pridušen, a prepojen z obupom. Ozrl se je okoli in spodaj, na zasneženi polici, zagledal moškega, negibnega, stisnjenega v leden objem pečine. Njuna pogleda sta se srečala – v očeh moškega srednjih let je bilo videti strah, bolečino, a tudi neugaslo upanje.
Jan ni omahoval. Spretno je odvlekel vrv iz nahrbtnika, jo privezal okoli najbližje skale in se začel previdno spuščati. Sneg je pokal pod njegovimi čevlji, prsti so mu od napora otrpli, a ni se ustavil. »Drži se, ne bom te pustil!« je zaklical in ko je bil dovolj blizu, je zagledal, kako moškemu trzajo ustnice. »Padel sem …, ne čutim nog …« je komaj slišno izdavil. Njegovo telo se je treslo, koža je bila ledena, dihanje plitvo.
Jan je s tresočimi rokami snel svojo jakno in jo ogrnil čez moškega. »Kako ti je ime?« ga je vprašal, da bi ga ohranil pri zavesti. »Peter,« je izdavil. »Peter, poslušaj me. Poklical bom reševalce, ampak do takrat ne smeš zaspati. Pogovarjajva se. Povej mi … Kaj najraje počneš, kadar nisi obešen na gorski polici?«
Peter se je šibko zasmejal, skoraj neslišno, a Jan ga je videl, da se bori. »Ribolov,« je dahnil. »Ob jezeru …, mir, voda …, vedno sem rad opazoval jezerske neskončne globine.«
»Odlično,« je pokimal Jan in medtem z eno roko iskal telefon. »Predstavljaj si, da si tam. Toplo je, sonce ti greje obraz, vidiš lahko neskončno modro globino jezera, ki ga imaš tako rad. Katera riba ti je zadnja prijela?«
Petrov glas je postajal vse šibkejši, a Jan ga ni pustil odplavati v temo. Minilo je, kot se je zdelo, neskončno dolgo, preden je bilo končno zaslišati glasove. Jopiči reševalcev so se prikazali nad robom stene. Previdno so Petra dvignili in ga z nosili spravili na varno.
Tik preden so ga naložili na helikopter, je Peter z zadnjimi močmi stisnil Janovo roko. »Hvala …, brez tebe bi bil izgubljen, verjetno ne bi bil med živimi.«
Ko je Jan sam stopal nazaj po poti, mu veter ni več rezal v obraz, zrak ni bil več tako hladen. V prsih ni več čutil samo napora – čutil je nekaj globljega, nekaj, kar ga bo spremljalo za vedno. Povezanost. Človečnost. In tisto nevidno nit, ki med neznanci nastane v trenutkih resnične, iskrene pomoči.
Zala Krupljan, 4. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar