»Danes ne,« sem odvrnila in se usedla na kavč, v dnevno sobo, ter vzela pametni telefon v roke.
Čez nekaj časa pa močan, nepričakovan in glasen pok z vrati. Odhitim v spalnico. Previdno odprem vrata. Zagledam moža, sivega in bledega, naslonjenega na duri. Kar naenkrat pade vznak. Šok, ohrani mirno kri, sem si rekla. Hudo se je udaril ob rob postelje. Nezavest? Ok. Eva, boš pač oživljala, po šolsko, kot si se naučila …Pokleknem k njemu.
Groza, udaril se je in teče mu kri iz betice. Na moje veliko presenečenje kri ne teče iz glave.
Moj dragi krvavi iz ust. Pljuča? Strasten kadilec!? Hitro, bočni položaj in stečem po mobitel. Vtipkam 112 …Ne spomnim se pogovora. Ženski glas na drugi strani me bodri. Vem, da sem uspela. Reševalce sem celo usmerila na zgornjo ulico zaradi boljšega dostopa. Pridejo v dveh minutah. Najina psička Miša jih je neizmerno vesela, tako kot je vesela vsakršnega obiska.
Kljub temu jo odstranim v sosednjo sobo. Pridna je.
Možu posnamejo EKG. Ne zdi se mi potrebno. Ludvik izkašljuje, bruha kri, veliko krvi …
Hip za tem se na vratih pojavi zdravnik. Dogajanje privabi mojo mamo. Reva vstopi in ko vidi svojega zeta v mlaki krvi, misli, da je konec z njim. Ulijejo se ji solze. Urgentni zdravnik se pozanima, kakšne so bile težave pred tem. Spomnim se in odgovorim, da je zadnje čase popil ogromno Donata Mg. S tem je blažil občutke zgage. Zaključi, da mož krvavi iz želodca.
Mojega naložijo na nosila in odnesejo do reševalnega vozila. Pokrijem ga s toplo odejo, dvema odejama, in se odmaknem, da lahko zdravstveni tim reševalcev dela. Nastavijo mu infuzijo, verjetno tudi zdravilo za ustavljanje krvi. Rešilec z zdravnikom odpelje. Ne da bi počistila, se odpeljem za njimi …
Na urgenci vprašam in že lahko grem nemudoma k njemu. Sprejme me internist. Ludvik sliši moj glas in začne ječati. Nato ga tudi jaz opazim. Njegovo telo je potno, oteklo, sivo-zelene barve.
Dotaknem se ga. Začutim ga. »Vse bo še dobro.«
Na ekranu računalnika mi mladi zdravnik pokaže obsežen ulkus. Pove, da mu je počila žila v želodcu. Nato mojega odpeljejo še na slikanje pljuč …
Izkaže se, da ima vzporedno še bakterijsko pljučnico. Zavrtim čas nazaj. Tiščanje v prsih?
Bil je prepričan, da so bolečine le tesnoba zaradi smrti v družini …
Zdravnik na urgenci me pripravi na najhujše, možni so zapleti … Odvrnem: »Vem, da je v dobrih rokah.« (Ostanem pozitivna!)
Mojega medvedka bodo odpeljali na gastro oddelek. Toži, da bi pil vodo. Z vso ljubeznijo ga poljubim in navlažim njegove mrzle, žejne ustnice … Kaj drugega ne sme.
Zdravstvena ekipa in zdravnica delajo prijazno, strokovno. Za domov dobim odejo, kar tri odeje. Ena od treh je tudi mamina, da se revež ne bi prehladil. Saj je konec februarja še mrzla zima. Proti domu odidem z vrečo odej …Vem, da jutri spet pridem.
V službi vzamem dopust. Pri njem sem vsak dan. Brez kisikove maske ne more dihati. Dobiva zdravila za želodec, protibolečinska zdravila in antibiotike. Antibiotiki ne pomagajo … Sam je zmeden. V kolikor si sname masko, mu kisik v krvi pade pod 80. Že tri dni ne dobiva hrane, nato jogurt. Dobiva transfuzijo krvi. Osebje je zelo prijazno.
Mož se rad šali. Takoj, ko se počuti bolje, se prikupi tako medicinskim sestram kot zdravnici. Vsak dan se pozna napredek. Uspeh je, da gre brez maske do sanitarij.
Obvestim njegovega brata Marjana in sestri Gabrielo in Cvetko. Gabi ne more verjeti, saj sva bila pred enim tednom še pustni šemi na pustovanju. »Samo da gre na bolje,« odvrne.
Končno pride dan za odpust iz bolnišnice. Srečen je. Zdaj drugače gleda na življenje. Ljubeč, kot vedno, s ponosom pove, da sem rešila njegovo življenje.
Najina ljubezen ni popolna. Vendar se trudiva. Odnos gradiva na zaupanju, spoštovanju in medsebojni pomoči. Predvsem pa ne obupava, ampak vztrajava in rasteva drug ob drugem. Lepo je živeti. Še lepše v dvoje. Imava se preprosto rada.
Eva Pavlič, 7. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar