Vse je bilo preprosto, dokler sem bila zdrava in sem imela svoj prevoz. Tedaj sem verjela, da lahko premagam vsako oviro, ki se mi postavi na pot.

Toda življenje ima svoj način, da nas preseneti. Nenadoma je oseba, s katero sem živela, postala nepokretna. Poleg tega sem prevzela še skrb za drugo osebo, ki je na drugem koncu naše dežele ostala brez pomoči, zanašajoč se zgolj name. Dnevi, ki sem jih nekoč preživljala v nabiranju rastlin na vrtu in bližnjih travnikih, so se spremenili v nenehno norenje, utrujenost, skrb in občutek nemoči. Ko se je pokvaril še avto, ki je moje edino prevozno sredstvo do 20 km oddaljene trgovine po strmem klancu in ostrih ovinkih dol ali gor, je svet postal temen.

V teh najtemnejših trenutkih se je zdelo, da so vse možnosti izčrpane. A nekje globoko v meni je tlelo upanje, neko nevidno seme, ki je pripeljalo nenadno srečo. In prav ta sreča se je pokazala v obliki dobre sosede, za katero še nisem vedela, da bo postala moj angel. Ko je videla, da ne morem priti v trgovino, se je brez oklevanja ponudila, da me pelje. Vsak njen obisk, tudi ko mi je prinesla zelenjavo in sveže nabrane gobe iz gozda, je bil kot dotik sončnega žarka, ki je prebil oblake mojega težkega vsakdana.

Ob vsakem skupnem potovanju sem začutila, da nisem več sama. Ko sem jo vprašala, zakaj je vedno pripravljena pomagati, mi je odgovorila preprosto: »Ker sem taka – rada pomagam.« S temi besedami se mi je odprlo srce in spoznala sem, da obstaja moč iskrene, nesebične dobrote.

Najino prijateljstvo se je s časom poglabljalo. Kadar je ona potrebovala pomoč pri tehničnih zadevah, ki jih ni obvladala, sem z veseljem priskočila na pomoč, ne da bi karkoli zahtevala v zameno. Občasno sem ji podarila tudi majhna, skrbno izbrana darila, ki so ji polepšala dan in v njenem iskrenem nasmehu sem dobila nagrado. Vsak tak trenutek je bil dokaz, da sta poštenost in nesebična pomoč največje darilo, ki ga lahko podarimo drug drugemu.

A preden sem srečala to pravo prijateljico, sem že doživela bolečo izkušnjo z neiskreno pomočjo. Nekdo mi je ponudil roko le zato, da bi nato pričakoval nekaj v zameno – nekaj, kar je globoko ranilo moje zaupanje. Ta izkušnja me je naučila, kako pomembno je, da vzgojimo v sebi spoštovanje, iskrenost in radodarnost že od malih nog. In prav te vrednote so danes tisto, kar me varuje pred mrakom sebičnosti, ki lahko zasenči lepoto resničnih človeških vezi.

Vsak izmed nas se kdaj znajde na križišču, kjer se zdi, da ni izhoda. A v takih trenutkih lahko nepričakovana sreča prinese v naše življenje tiste ljudi, ki so pripravljeni iskreno, brez pričakovanja povračila, deliti svojo toplino, zaupanje in ljubezen. Moja dobra soseda Darinka mi je pokazala, da resnična pomoč prihaja iz srca – brez pričakovanj in brez pogojev. Njena nesebičnost me je naučila, da v svetu, kjer so ovire neizogibne, vedno obstaja prostor za poštenost, za zaupanje in za resnično človeško toplino. In ta vez, ki temelji na iskrenosti, je tista, ki nas naredi res ljudi.

Silva Požlep, 10. 2. 2025