Gospod zrelih let, z nekaj sivimi lasmi, za katere so “krive izkušnje in ne leta”, pravi. Kot vsak mlad fant v zgodnjih dvajsetih je bil v mladosti poln sanj.
Njegova strast so bili motorji in hitrost. Dneve pa je neskončno rad tudi preživljal v garaži, lokacijsko malo stran od bloka, ki jo je že pred nekaj deset leti kupil njegov pokojni oče s takratno delavsko plačo. Pod drobnogled je jemal prav vsak vijak in verigo, vonj po olju in bencinu pa je bil njegov najljubši vsakdanji “parfum”, ki ga je neskončno oboževal. Nič mu ni bilo ljubše kot veter v laseh, ko se je s svojim “mopijem”, kot mu je pravil ljubkovalno, zapodil po podeželskih cestah v okolici Slovenskih Konjic. Drvel je vse od Pristave pa tja do Škalc.
Dobrota mu ni bila tuja – z njo je odraščal. Njegova starša, preprosta in srčna človeka, sta ga učila, da je v življenju največ vredno to, kar narediš za druge. Oče mu je pokazal, kako popraviti sosedovo razmajano omaro ali ograjo, mati pa je vedno znova puščala krožnik juhe na pragu stare ženice, ki si je komajda privoščila topel obrok. Lojze je to srkal vase in se že kot otrok naučil, da sreča ni v tem, koliko imaš, ampak v tem, koliko lahko daš.
A usoda je imela drugačne načrte. Nekega oktobrskega večera se je vračal s srečanja s prijatelji. V avtomobilu, ki ga je vozil eden izmed prijateljev, so bili štirje. Dež je spiral in grizljal asfalt, tema je bila gosta kot dim, in voznik, ki je prišel iz nasprotne smeri, je bil prehiter.
Trk je bil silovit, vozilo je vrglo več metrov daleč. Čez nekaj dni se je zbudil v bolnišnici. Poškodbe so bile hude. V glavi mu je počila žila. Svet, ki ga je poznal, se je sesul. Sprva je padel v brezno obupa, meseci rehabilitacije so minili v bolečinah in tišini. Po več mesecih je po približnem okrevanju zapustil bolnišnico in se vrnil v domače okolje. Dolgo ni vedel, kaj bi počel sam s sabo. A nekega dne, ko je izpred bloka opazoval sosedovega otroka, ki je ob robu ceste nemočno poskušal popraviti svoje kolo, saj mu je s kolesa padla veriga, je nekaj v njem vzplamtelo. Počasi se mu je s previdnostjo in prijaznostjo približal in mu ponudil pomoč. Z nerodnimi prsti je zategnil verigo, naravnal krmilo in pobrisal dečku solze s čela. »Zdaj bo šlo,« mu je rekel. Otrok je stegnil roke in ga objel. Tisti trenutek je Lojze vedel – še vedno lahko nekaj da.
Sosedje so hitro izvedeli za njegovo spretnost. Prihajali so s polomljenimi kolesi, zvitimi otroškimi vozički, razmajanim pohištvom. Lojze pa je popravljal, svetoval in učil. Njegova garaža je postala delavnica, njegovo srce pa spet polno. Čeprav nikoli več ni mogel jezditi motorja, se je ob vsakem popravljenem predmetu in ob vsakem nasmehu slehernega otroka počutil, kot da znova drvi skozi ovinke.
»Najbolj me je bolelo, ko sem garažo moral prodati,« pravi. »Ampak invalidnina je žal premajhna, pa tudi zdravje mi več ne dopušča.«
Prostor, kjer je nekoč preživljal neštete ure in kjer so se rojevale njegove sanje, je postal zgolj spomin.
In čeprav je izgubil svoj prostor pod soncem, za katerega je dobesedno dihal, pa ni izgubil občutka, da lahko nekaj ustvari in pomaga drugim. Pohištvo namreč še vedno popravlja, le da je zamenjal lokacijo dela.
Zala Krupljan, 14. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar