Stare hiše s skodlastimi strehami so kljubovale zobu časa, vrtovi so bili polni dišečih zelišč, ulice pa so poznale skoraj vsak korak svojih prebivalcev. Ljudje so živeli preprosto, nekateri od skromnih pokojnin, drugi od tega, kar jim je narava dala. Mladi so večinoma odhajali drugam, v večja mesta, kjer so iskali boljše priložnosti. Ostali so predvsem starejši, ki so se poznali vse življenje in so se zbirali pred trgovino, da bi pokramljali o vremenu, pridelkih in spominih.
Ana Rosenfeld je bila ena redkih mladih v vasi. Njena družina ni bila bogata, a so jo vzgojili s toplino in vrednotami, ki so bile tukaj še vedno pomembne. V vasi se še bolj cenijo.
Tisto hladno torkovo dopoldne, ko so oblaki »grozili« s snegom in je veter nosil vonj po zimi, se je odpravila v vaško trgovino. Pot ji je bila znana – skozi osrednji trg, mimo nizkega kamnitega zidu, ki je ločeval cerkveno dvorišče od glavne ceste, in naravnost proti lesenim vratom trgovinice, kjer je zvonček na vratih vedno veselo »cingljal«, ko je kdo vstopil.
Ko je stopila noter, je zagledala starko, ki je stala pred blagajno. Njeni obrabljeni prsti so previdno iz denarnice jemali kovance, pri čemer so roke rahlo drhtele. Gospa prodajalka je potrpežljivo čakala, a Ana je videla, da starka s pogledom že ocenjuje, čemu se bo morala odpovedati.
»Tole bom kar pustila,« je rekla in potisnila na stran paket pralnega praška. »Danes bo že šlo tudi brez.«
Prodajalka ni rekla ničesar, le rahlo je prikimala, kot da razume.
Ana je molčeče opazovala prizor. Spomnila se je, kako jo je ta ista starka, ko je bila še majhna deklica, vedno pozdravljala s toplim nasmehom in ji v dlani skrivaj stisnila kakšno jabolko, hruško ali piškot. Bila je ena tistih »babic«, ki so dišale po sivki in domačem kruhu, ki so znale povedati najlepše zgodbe o starih časih in so otrokom v vasi dajale občutek, da so pomemben del skupnosti. Vedno je bilo slišati, da se za podmladek ni treba bati.
Brez pomisleka je segla v žep in na pult položila »dvajsetak«. »Dodajte tudi prašek,« je rekla.
Starka je dvignila pogled in njene oči so se orosile. »Ampak, draga moja, ni treba …«
»Prosim, vzemite,« je nežno odgovorila Ana. »Vi ste mi kot otroku tolikokrat dali piškote, ko sem prišla mimo vaše hiše. To je najmanj, kar lahko naredim.«
Prodajalka se je rahlo nasmehnila in vtipkala račun. Starka je previdno vzela prašek, kot da bi v rokah držala nekaj »svetega«.
»Bog ti poplačaj, deklica,« je šepnila in jo pobožala po roki.
Ko je stopila iz trgovine, je opazila, da so se oblaki razmaknili in skozi sivo nebo so pokukali prvi sončni žarki. Morda je bilo to le naključje, morda pa tudi ne.
Zala Krupljan, 17. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar