Najini mami sta najboljši prijateljici, zato sva tudi midve nekako zrasli skupaj. Ali pa ona bolj z mano, ker je starejša. Ko sem bila dojenček, me je pestovala, ko sem naredila prve korake, je bila tam, da me je ujela, in ko sem prvič padla s kolesa, me je prav ona potolažila. Zame ni bila le prijateljica – bila je kot starejša sestra, ki je nikoli nisem zares imela, varuhinja in vzornica hkrati.
Vedno je oboževala naravo. Ko sva bili mlajši, me je »vlekla« na dolge sprehode po gozdu, kjer mi je kazala sledi, ki so jih puščale živali, in razlagala, kako »drevesa pripovedujejo« zgodbe.
Ko sem odrasla, sem začela razumeti, zakaj ji narava toliko pomeni – v njej je našla mir. Tako kot tistega dne, ko se je sprehajala okoli Črnega jezera, ne da bi slutila, da jo čaka srečanje, ki ji bo ostalo v spominu.
Popoldansko sobotno sonce se je počasi spuščalo proti obzorju, ko je naenkrat zaslišala tih, boječi jok. Ustavila se je in prisluhnila. Zvok je prihajal izza bližnjega drevesa. Previdno se je približala in tam, na robu poti, zagledala majhnega dečka. Oči je imel solzne, nos rdeč, drobne ročice pa je stiskal ob telo. Bil je vidno prizadet.
Nina se je počasi sklonila k njemu. »Si v redu?« je vprašala nežno, da ga ne bi še bolj prestrašila. Deček je le nemočno odkimal in posmrkal.
»Izgubil sem mamico in atija,« je komaj slišno zašepetal in si z rokavom obrisal solze.
Nino je stisnilo v prsih. Predstavljala si je strah, ki ga mora doživljati deček – majhen, sam v neznanem gozdu, med tujimi ljudmi. »Kako ti je ime?« ga je vprašala in mu ponudila roko. »Tjaš,« je odgovoril tiho.
»Pridi, Tjaš, skupaj ju bova poiskala,« je rekla pomirjujoče. Ni želela delati prevelike panike, da ga ne bi še bolj vznemirila. Dala mu je roko in počasi sta se odpravila proti »glavni« poti, kjer so se običajno sprehajali obiskovalci. Med hojo mu je začela pripovedovati o srnah in zajčkih, ki jih je včasih srečala v teh gozdovih, da bi ga vsaj malo zamotila.
Čez nekaj minut sta zaslišala glasove v daljavi. »Tjaš! Tjaš, kje si?« Deček je sunkovito dvignil glavo. Njegove oči so se napolnile s solzami – tokrat od olajšanja. »Mami! Ati!« je zaklical in stekel proti njima.
Ženska in moški sta tekla proti njemu. Mama ga je stisnila v močan objem, oče pa mu je s tresočo roko pobožal lase. »Kje si bil? Tako sva se bala,« je zašepetala mama in ga poljubila na čelo.
Tjaš se je oklenil njenega vratu in pokazal proti Nini. »Ona mi je pomagala.«
Starša sta pogledala proti njej, njune oči so bile polne hvaležnosti.
»Hvala vam, res hvala,« je rekla mama, njen glas pa je zvenel precej olajšano.
Nina se je le nasmehnila: »Vse je v redu. Glavno je, da ste spet skupaj.« Opazovala je, kako so se objeli. Potem se je obrnila nazaj proti jezeru. Sonce se je dotaknilo vodne gladine, nebo je počasi dobivalo oranžne odtenke. Zadovoljno je vdihnila svež zrak in nadaljevala svojo pot, ponosna, ker je fantku pomagala najti starše.
Zala Krupljan, 10. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar