Ko jo zasneži, se vasica spremeni v pravi snežni raj – bele strmine se razprostirajo po okoliških hribih, ki se v zimskem mraku svetijo v srebrnem odsevu mesečine. Ulice so tihe, skoraj skrivnostne, le občasni koraki v snegu prekinjajo mir. Hiše z dimniki, iz katerih se kadi, izgledajo kot iz pravljice in vsak kotiček te vabi, da se ustaviš, začutiš mraz in hkrati toplino tega majhnega sveta.
Klavdija Tomasin mi je pred nekaj dnevi zaupala zgodbo, ki mi je segla do srca …
Snežilo je tako močno, da se je cesta spremenila v belo puščavo. Vozila sem počasi, previdno, saj so snežinke plesale divji ples, veter pa je zavijal med drevesi. Mrak se je hitro spuščal, svetloba uličnih svetilk je le medlo prebadala belo odejo, ki je prekrivala vse okoli mene. Nenadoma so se kolesa začela vrteti v prazno, avto je zdrsnil in obtičal sredi snežnega meteža. Poskusila sem speljati, a vsakič znova so se gume le še globlje ugreznile v sneg. Panika me je počasi prevzemala, prsti so mi drhteli na volanu, solze frustracije so mi zalile oči. Bila sem ujeta, sama, v hladni noči.
Ko sem že skoraj obupala, sem v daljavi zagledala znano postavo. Marko, moj sosed, je s kapuco na glavi in lopato v rokah odločno stopal proti meni. Njegov obraz je osvetljevala medla svetloba avtomobilskih žarometov, a tudi skozi snežni metež sem videla njegov prijazen nasmeh.
»Se ti je zataknilo?« je vprašal s toplim glasom, kot da ni zunaj zmrzali, ki je rezala do kosti. Brez besed sem prikimala, preveč presenečena in hvaležna hkrati. Brez oklevanja je pokleknil v sneg in začel odmetavati zamete okoli koles. Njegove roke so bile premražene, a gibale so se hitro in odločno, kot da bi že neštetokrat reševale take situacije.
Veter je nudil zgolj mraz, ki se mi je zažiral pod kožo, a v srcu sem čutila neverjetno toplino. Vsak zamah lopate, vsak nasmeh, vsaka spodbudna beseda, ki jo je izrekel, so me greli bolj kot katerikoli plašč. Po nekaj neuspelih poskusih je končno prišel trenutek olajšanja – avto je zdrsnil iz primeža snega. Skoraj nisem mogla verjeti, solze hvaležnosti so mi zameglile pogled.
Planila sem mu v objem, ne meneč se za mraz in mokra oblačila. »Ne vem, kaj bi naredila brez tebe,« sem zašepetala s tresočim glasom. Marko se je le skromno nasmehnil in odvrnil: »Danes sem pomagal jaz tebi, jutri boš morda ti komu drugemu. Tako gre to. Pomoč vedno najde pot naprej.«
Tisti večer sem dojela, da ni pomembno, kako velika je pomoč – včasih je dovolj že prisotnost nekoga, ki te ne pusti samega v težkih trenutkih. In sosedova gesta mi ni ogrela le zamrznjenih prstov, temveč tudi srce.
Zala Krupljan, 9. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar